Pred vrnitvijo v domovino je gospa veleposlanica za Družino med drugim spregovorila o svojem delu, o učenju slovenščine, najljubših slovenskih jedeh, zaupala pa nam je tudi svoje poklicne sanje iz otroštva …

Vaša ekscelenca, katere so naloge veleposlanika?

Na kratko: kot veleposlanica v Sloveniji zastopam vlado Združenega kraljestva. To pomeni, da delujem na politični ravni, pristojna sem za bilateralne odnose med državama ter odnose na področju varnosti in obrambe, znanosti, izobraževanja in kulture. V Sloveniji zastopam tudi Njegovo kraljevo veličanstvo kralja Karla III., in to je nekaj resnično čudovitega. V tej vlogi zares uživam.

Vas obišče veliko ljudi? Britancev, ki živijo v Sloveniji, turistov, popotnikov?

V Slovenijo prihaja vedno več Britancev, vedno bolj je priljubljena kot turistična destinacija. V obdobju koronaepidemije seveda ni bilo tako, zdaj pa številke nenehno rastejo. Tu živi tudi skupnost britanskih državljanov.

V Slovenijo prihaja vedno več Britancev, vedno bolj je priljubljena kot turistična destinacija.

Kaj vam je pri delu veleposlanice najbolj všeč, v čem najbolj uživate?

Zelo rada sem del veleposlaništva, to je čudovita skupina ljudi, s katero je resnično užitek sodelovati in delati. Veseli me sodelovanje s širšim diplomatskim zborom, z vlado, s poslanci, pa tudi poslovneži in ljudmi z vseh drugih področij življenja. Zelo rada grem tudi ven iz Ljubljane, na obisk v različne kraje po Sloveniji, pa naj gre za različne projekte ali dogodke, pri katerih smo sodelovali. Vsako leto obeležujemo tudi dan britansko-slovenskega prijateljstva v Gornjem Suhorju in zelo lepo je biti del tega.

Ta štiri leta v Sloveniji so bila čudovita izkušnja. Na začetku je bilo seveda precej težko, prišla sem na začetku koronaepidemije in to je bil resnično zahteven čas za nastop položaja veleposlanice. Nisem smela zapustiti pisarne in se srečevati z ljudmi, zato je bilo spoznavanje in razumevanje vaše države precejšen izziv. Tudi to je namreč del nalog veleposlanika.

»Ta štiri leta v Sloveniji so bila čudovita izkušnja.« FOTO: Tatjana Splichal

V teh letih se je veliko dogajalo tudi v Združenem kraljestvu …

Res je, obhajali smo platinasti jubilej kraljice Elizabete II., kmalu zatem pa žalovali ob smrti Njenega veličanstva. To je bil res izreden čas. Opazovati odziv ljudi v Sloveniji je bilo zelo ganljivo in občutila sem neizmeren ponos, da sem bila veleposlanica Njenega veličanstva. Ob kraljičini smrti sem se udeležila številnih dogodkov: bila sem v Lipici, kjer so enega izmed konjev prekrili s črnim ogrinjalom in s tem obeležili ta žalostni dogodek, na Bledu pa so grad osvetlili s kraljičino podobo. Za kraljico so žalovali v Gornjem Suhorju (v Beli krajini, op. avt.), kjer se vsako leto srečujejo ob dnevu britansko-slovenskega prijateljstva, osvetljen je bil tudi Ljubljanski grad. Mnogi so podpisali žalno knjigo in res ganljivo je bilo videti, koliko ljudi se je odzvalo: predsednik države, predsednik vlade, predsednica državnega zbora, prišli so nekdanji predsedniki države in vlade … predvsem pa veliko število ljudi, ki so preprosto želeli izraziti svoje spoštovanje.

Sledilo je kronanje kralja Karla III., kar smo obeležili z zares radostnim dogodkom v Mojstrani, dva dni pozneje pa so se srečanja ob dnevu britansko-slovenskega prijateljstva v Gornjem Suhorju udeležile Rdeče puščice, akrobatska letalska skupina kraljevih letalskih sil, ki so ob kronanju preletele Buckinghamsko palačo. Takoj za tem so poletele v Slovenijo in tudi to je bila prav posebna vez med obema državama. Ti dogodki so najbolj zaznamovali moje obdobje v Sloveniji.

 S predstavniki Britansko-slovenske gospodarske zbornice sem se povzpela na Triglav in si ogledala Triglavski ledenik, ki se je zaradi podnebnih sprememb že močno skrčil.

Katere dogodke bi še izpostavili?

Tu je seveda še vojna v Ukrajini, ki je prav tako pomembno zaznamovala moje delo. Kot zavezniki v Natu smo se tesno povezali med seboj v odzivu na to dogajanje: kot državi, ki podpirata enake vrednote, smo bili enako zgroženi nad Putinovo invazijo, na katero so se silovito odzvali tako v Sloveniji kot v Združenem kraljestvu.

Omenila bi tudi COP26, podnebno konferenco v Glasgowu, v obdobju, ko je Slovenija predsedovala Svetu Evropske unije, Združeno kraljestvo pa je gostilo srečanje. V tistem času sem se s predstavniki Britansko-slovenske gospodarske zbornice povzpela na Triglav in si ogledala Triglavski ledenik, ki se je zaradi podnebnih sprememb že močno skrčil. Tudi takrat sta obe državi tesno sodelovali v prizadevanjih za skupni cilj, za varovanje okolja, in se skupno zavezali, da bosta v ta namen tudi ukrepali.

Zdaj ste torej »prava« Slovenka …

Pri vzponu na Triglav smo imeli srečo, bilo je čudovito jutro in videli smo vse do morja, kar se ne zgodi vedno.

Radi planinarite? Ste se povzpeli tudi na najvišji vrh Združenega kraljestva?

Seveda, splezala sem tudi na Ben Nevis (na Škotskem, 1.345 m, op. avt.), preplezala Snowdonio (hribovito območje in narodni park v severnem Walesu), Scafell Pike (978 m) in gorovje Mourne na Severnem Irskem. Gore so mi izredno pri srcu in verjetno je to tudi eden izmed razlogov, zakaj mi je v Sloveniji tako všeč. Žal nisem imela pogosto priložnosti za zasebne obiske gora, imam pa slovenski planinski dnevnik in vanj sem zbirala žige! Ne bi govorila resnice, če bi rekla, da sem uspela zbrati vse, imam pa razlog, da se še vrnem v Slovenijo, saj me čaka še nekaj vrhov, ki bi jih rada osvojila.

»Lahko rečem, da so bila zadnja štiri leta kar živahna.« FOTO: Tatjana Splichal

Kaj bi izpostavili kot največji dosežek v svojem mandatu?

Nekaj političnih sem že omenila, glede Ukrajine in Nata, pa COP26. Ponosna pa sem tudi na nekatere druge projekte: omenila bi še klub alumnov Združenega kraljestva, »Alumni UK«, ki je bil ustanovljen na mojo pobudo. Klub povezuje vse Slovence, ki so študirali v Združenem kraljestvu. Gre za res preprost način zbiranja in mreženja ljudi, ki so na določen način povezani z našo državo. Pa tudi sicer močno spodbujamo študij v Združenem kraljestvu, na tem področju smo zelo dejavni.

Ponosna sem tudi na parlamentarne vezi: obiskal nas je pevski zbor britanskega parlamenta, kar je bil čudovit dogodek. Tako lepo je bilo slišati oba parlamentarna zbora, ko sta skupaj zapela na koncertu v ljubljanski stolnici: ob tem sem se spomnila, koliko je med nami skupnega, skupnih vrednot, ljubezni do glasbe, in med njihovim obiskom sem resnično uživala.

Poseben trenutek je bilo tudi praznovanje dvajsete obletnice članstva Republike Slovenije v Natu … res lahko rečem, da so bila zadnja štiri leta kar živahna. Moj mandat se je zaradi kovida začel v zahtevnih razmerah, vendar menim, da smo veliko dosegli, in upam, da bodo te vezi obstale, pa naj gre za klub alumnov, študij v Združenem kraljestvu, povezave na področju znanosti in tehnologije, trgovinske povezave …

Trgovanje med državama se je v času, odkar sem v Sloveniji, močno okrepilo. Prav nič se ne pozna, da smo preživeli koronaepidemijo, ki je sicer močno oklestila trgovinske vezi med državami. Zanimivo je, da se poslovanje Združenega kraljestva in Slovenije zelo lepo dopolnjuje. Naša država ponuja odlično odskočno desko celotnemu svetu, London je svetovno finančno središče, tukaj v Sloveniji pa imate neverjetne inovatorje in inženirje, ki se čudovito ujamejo z našo podporo. Zato sem res ponosna tudi na trgovinske vezi, ki so se v tem času spletle med obema državama.

 Jezik diplomacije je izredno pomemben, prav tako pa tudi skupne vrednote, ki se izkazujejo na področju kulture, jezika, športa, vezi med ljudmi ...

Omenili ste glasbo in kulturo: koliko lahko danes v svetu, v katerem vedno glasneje govori orožje, slišimo tihi jezik diplomacije, kaj je mogoče doseči s pomočjo kulture ali športa?

Svet je trenutno v zelo nevarnem obdobju. V Evropi divja vojna zaradi ruske invazije na Ukrajino, pa spopadi na Bližnjem vzhodu, in oboroženi spori v številnih drugih delih sveta. Mnoge države v Afriki se soočajo s podnebnimi spremembami, ki ogrožajo obstoj vseh nas. Resnično živimo v zahtevnem obdobju, to so tudi težki časi za mlade, ki šele začenjajo živeti. Odziv na vse to mora biti po mojem mnenju tesno sodelovanje vseh zaveznikov, in dober primer za to je že sodelovanje med Združenim kraljestvom in Slovenijo, recimo glede Ukrajine, glede podnebnih sprememb, sodelovanje v Varnostnem svetu Združenih narodov … Vprašali ste, katere dogodke bi izpostavila v svojem mandatu, in med drugim je to tudi trenutek, ko se je Slovenija pridružila Varnostnemu svetu. Če torej države sodelujejo med seboj, se lahko spopadamo z vsemi temi grožnjami, vsemi izzivi.

Strinjam se, da je jezik diplomacije izredno pomemben, prav tako pa tudi skupne vrednote, ki se izkazujejo na področju kulture, jezika, športa, vezi med ljudmi … zelo pomembno je, da poiščemo, kaj je skupnega med posameznimi državami.

»Slovenijo sem izbrala, ker sem vedela, da mi bo tu všeč, vedela sem, da je izjemno zanimiva država.« FOTO: Tatjana Splichal

Sodelovanje med državama se nadaljuje tudi po Brexitu …

Seveda. Sodelujemo v večstranskih organizacijah, kot so Nato, Varnostni svet ZN, Svet Evrope in druge organizacije, zelo pomembni pa so tudi dvostranski odnosi, za kar si posebej prizadevamo na veleposlaništvih. V svojem mandatu sem med drugim sodelovala tudi pri pripravi Skupne izjave o nameri za krepitev dvostranskih odnosov med Republiko Slovenijo ter Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske, ki sta jo leta 2022 podpisala zunanja ministra obeh držav. Ta izjava je v bistvu postavila okvir za naše dvostranske odnose. Na podlagi tega se zdaj srečujemo vsakih šest mesecev. Ta srečanja smo sprva imenovali »Dialog visokih uradnikov«, ker pa je to ime nekoliko dolgočasno (smeh), smo jih preimenovali v »Valvazorjev dialog«. Valvazorja smo izbrali zato, ker je bil prvi član londonskega Kraljevega združenja iz Slovenije. Ko smo se prvič sestali v Londonu, smo si ogledali pisma, ki jih je Valvazor pisal Siru Edmondu Halleyu, ki ga med drugim poznamo po Halleyjevem kometu. Ob zadnjem srečanju pa smo obiskali Cerkniško jezero, ki ga Valvazor omenja prav v teh pismih.

To se mi zdi res čudovit način za negovanje prijateljskih odnosov med našima državama, obenem pa je tudi praktičen. Ob vsakem srečanju naredimo pregled skupnih dejavnosti, ocenimo, katera področja lahko še okrepimo, kje se pojavljajo pomanjkljivosti, če naletimo na razlike, se pogovorimo, kako jih lahko odpravimo … Rojevajo se novi projekti, nove pobude – ena od njih je bil omenjeni obisk parlamentarnega zbora, pa klub alumnov. Na srečanjih smo doslej razpravljali tudi o skupnih dejavnostih za pomoč Ukrajini, o sodelovanju v Varnostnem svetu ZN, o krepitvi trgovinskih odnosov. To je res učinkovit način za izgradnjo dobrih dvostranskih odnosov.

Povprečen državljan si verjetno niti ne predstavlja, koliko dela je vloženega v diplomacijo, na koliko različnih področjih …

… in s tem ni nič narobe! Upam, da vidijo rezultate, uspeh našega dela.

Zelo rada govorim jezik države, v kateri delam: to se mi zdi znak spoštovanja.

Kako dobro ste poznali našo državo, preden ste »bili poslani« v Slovenijo?

V nekaterih državah veleposlanikom določijo kraj, kjer naj bi službovali, pri nas pa se sami prijavimo za določeno službo. Ko sem preverjala, katere države so na razpolago, je bila na seznamu tudi Slovenija in tega sem se zelo razveselila. Takoj sem se lotila spoznavanja vaše države, pogovarjala sem se z ljudmi, ki Slovenijo poznajo. Izbrala sem jo, ker sem vedela, da mi bo tu všeč, vedela sem, da je izjemno zanimiva država, pripovedovali so mi, da so ljudje zelo gostoljubni. Približno leto dni, preden sem nastopila službo veleposlanice, smo jo obiskali kot družina, da smo se malce spoznali z novim okoljem.

Učili ste se našega jezika …

Tako je. Slovenščino sem se začela učiti že v Združenem kraljestvu. Imela sem nekaj zasebnih učiteljev, obiskovala pa sem tudi Šolo za slovanske in vzhodnoevropske študije, kjer imajo odlično knjižnico. Pred prihodom v Slovenijo sem se jezika učila približno sedem mesecev, nato pa sem morala učenje žal za nekaj časa prekiniti, saj so imeli ljudje zaradi koronaepidemije druge, nujnejše obveznosti. Po okoli dveh letih v Sloveniji sem za teden dni odšla v Kranjsko goro, ker sem ugotovila, da se moram preprosto prepustiti jeziku, v Ljubljani sem namreč govorila preveč angleščine … z učenjem slovenščine sem sicer nadaljevala ves čas svojega mandata. Zelo rada govorim jezik države, v kateri delam: to se mi zdi znak spoštovanja.

In slovenščina je čudovit, speven jezik. Zelo rada imam dvojino! In sploh ni res, kot pravijo nekateri, da je to najtežji del jezika. Dosti zahtevnejši se mi zdijo vsi skloni, ki jih v angleščini ne poznamo, pa besedni red. Nerodno je le, da se ljudje z menoj večinoma želijo pogovarjati v angleščini, jaz pa bi z veseljem vadila slovenščino!

Se vam kakšna beseda zdi posebej zapletena?

Ena najtežjih besed za izgovorjavo se mi zdi »strmoglaviti« – to sem večkrat uporabila v svojih govorih na slovesnostih v spomin na britanske letalce iz druge svetovne vojne, ki so strmoglavili nad Slovenijo. Pred množico ljudi sem vedno malce pod pritiskom in se bojim, da se mi bo jezik zapletel, vendar sem jo zdaj že kar dobro osvojila … (smeh).

»Zelo rada imam drobce neuradnih pogovorov, ki jih doživim ob srečanju z ljudmi …« FOTO: Tatjana Splichal

Delovali ste tudi v Burmi in Gruziji, ali ste se učili tudi teh dveh jezikov?

Učila sem se burmanščine, ki se mi zdi dosti težja od slovenščine, zasnova jezika je povsem drugačna. Gruzinščine se nisem učila, ker je tudi izredno zahtevna, predvsem pa sem bila v državi le dve leti in narava mojega dela je bila takšna, da sem večino časa preživela na veleposlaništvu, ne pa med ljudmi.

Kako bi primerjali tri države, v katerih ste doslej delovali, torej Burmo, Gruzijo in Slovenijo?

Burma je čudovita država, obenem pa zelo tragična, kar se tiče političnih razmer, revščine, zastoja. Gruzija se je v obdobju, ko sem bila tam, približevala razmeram v Evropski uniji. Je zelo gorata država, mislim, da sem ravno tam resnično vzljubila smučanje. V Sloveniji sem preživela štiri leta in sem se že resnično »udomačila«.

Vaš najljubši kraj v Sloveniji?

Vrh Triglava! In nekaj »očitnih« izbir: Škocjanske jame, Lipica – ta mi je posebej pri srcu, ker je povezana s kraljico Elizabeto II. Svojim gostom pa vedno svetujem, naj obiščejo manj znane cilje, recimo Belo krajino, pa kraje okoli Maribora. Pred kratkim sem obiskala Logarsko dolino – kar ne morem verjeti, da sem potrebovala toliko časa! – ter Robanov kot in oba kraja sta me povsem prevzela. To mi je v Sloveniji najbolj všeč: toliko čudovitih naravnih znamenitosti za skoraj vsakim vogalom!

Rada imam tudi Cerkniško jezero, pred dnevi sem se povzpela na Slivnico, od koder je čudovit razgled. Pot je kar naporna in na vrhu sem bila že lačna. Zavila sem v kočo in na jedilniku zagledala »cmok« – nisem bila prepričana, kaj je to, s kolegi z veleposlaništva smo si pošiljali sporočila in rekli so, naj ga vsekakor poskusim. In bil je odličen!

Zelo rada imam slovenski med ... Ko sem prišla v Slovenijo, mi je bil všeč bolj nežen okus medu, zdaj pa mi je zelo všeč gozdni med, pa kostanjev, torej močnejši okusi. Rada imam tudi gibanico, potico, pa joto in ričet, slednje še posebej v gorah, po dobrem vzponu.

Doslej ste govorili o sodelovanju s politiki in gospodarstveniki, na številnih prireditvah pa ste se srečavali z »običajnimi« slovenskimi ljudmi: kako so vas sprejemali oni, česa ste se morda od njih naučili?

Ljudje so zelo naravni, zelo prijazni, in zelo uživam v pogovorih, v kakršne lahko človeka zanese, recimo o krajevni kulturi, domači pokrajini … zelo rada imam te drobce neuradnih pogovorov, ki jih doživim ob srečanju z ljudmi.

Preden se odpravim na določen konec Slovenije, vedno poskušamo najti kakšno vez z Združenim kraljestvom. Ob obisku Novega mesta smo ugotovili, da so nekoč v Novem mestu izdelovali tudi znamenite avtomobile »Minije«, kakršnega je vozila moja mama, ko sem bila še otrok. Vedno torej poskušam najti kakšno povezavo, pozanimam se o kulturi, o krajevni zgodovini, in če pobrskam dovolj globoko, skoraj vedno naletim na kakšno vez z Britanci. V tem zelo uživam.

Ko potujem po Sloveniji, pa se rada srečujem tudi z britanskimi državljani. Tu jih živi okoli 600 ali 700 in rada poslušam, kaj jih je prineslo v Slovenijo, kaj jih je tako pritegnilo, da so se odločili za življenje v vaši državi.

Katere slovenske jedi so Vam še pri srcu, poleg slivniškega cmoka? Pa domače, britanske?

Zelo rada imam slovenski med in tu sem resnično prišla na okus zanj. Ko sem prišla v Slovenijo, mi je bil všeč bolj nežen okus medu, zdaj pa mi je zelo všeč gozdni med, pa kostanjev, torej močnejši okusi. Rada imam tudi gibanico, potico, pa joto in ričet, slednje še posebej v gorah, po dobrem vzponu.

Od domačih jedi mi je precej pri srcu ocvrta riba s krompirčkom, torej »fish'n'chips«, rada imam tudi dober »curry« in značilne britanske mesne pite. Sicer pa sem zelo »prilagodljiva« in rada okušam krajevno kuhinjo.

Ste si od nekdaj želeli postati diplomatka?

Kot deklica sem želela imeti svojo trgovino z rabljenimi stvarmi. Spominjam se svoje učiteljice matematike, ki nas je spraševala, kaj želimo postati, in ko sem rekla, da želim imeti trgovino s stvarmi »iz druge roke«, me je začudeno pogledala, češ, ali res pričakuješ, da boš na ta način kaj zaslužila. V resnici to zna biti kar dober zaslužek … pa še trajnostno je.

Torej ne, diplomacija ni bila moja prva izbira, vedno pa sem rada potovala, vedno so me zanimali tuje kulture in jeziki, kako se različni narodi lotevajo reševanja različnih vprašanj. In od nekdaj sem imela močan čut za skupno dobro, vedno sem si želela, da bi počela nekaj, s čimer bi vsaj malce izboljšala naš svet. Zdi se mi, da nam je to v zadnjih štirih letih v Sloveniji tudi uspelo, celotni ekipi veleposlaništva. Seveda pa je še veliko dela in ko avgusta v Ljubljano pride moja naslednica (Victoria Harrison, op. avt.), jo bo čakalo veliko zanimivih projektov. Z Victorio sva prijateljici in vem, da se novega položaja zares veseli.

In kaj v prihodnosti čaka Vas?

Vračam se v London, kjer bom prevzela vodenje oddelka, ki je pristojen za vprašanja Srednje in Južne Afrike, skupno sedemnajst držav, obenem pa bom posebna odposlanka za območje Afriških velikih jezer. Moj sedež bo v Londonu, vendar bom morala tudi veliko potovati. Velika sprememba od dela v Sloveniji torej.

Gospa veleposlanica, najlepša hvala za pogovor in srečno na novem položaju!