Redovna ustanoviteljica, sozavetnica Evrope

Zavetnik: romarjev in vdov; Švedske, priprošnjica za srečno smrt

Atributi: palica, pero v roki, pisalna miza

Ime Brigita je irskega izvora in pomeni močna, krepostna. S svojo domovino je tako povezana kakor Devica Orleanska s Francijo ali Klara z Italijo. Rodila se je leta 1302 bližu Upsale na Švedskem. Bila je visokega rodu in v sorodu s kraljevskimi rodbinami, ki so se menjavale na Švedskem. Enajstletni ji je umrla mati. Šestnajstletna se je poročila. Pred poroko se ji je prikazala podoba Križanega, ki ji je ostala neizbrisno v spominu vse življenje. V njem je spoznala Kristusa, človeka bolečin, ob njem je skušala doumeti zvezo med grehom in ponižanjem v človeku pa spravo in milost v Kristusu.

V zakonu je rodila osem otrok, od katerih je hči Karin (Katarina) šla po materini poti in uresničila njeno zamisel o ustanovitvi samostana. Na bogatem posestvu je vodila gospodinjstvo; zraven skrbi za številno družino je mislila na kopico bolnikov in revežev, ki jim je tešila telesno in duhovno lakoto. Delala je v kuhinji in pralnici, prijela za vsako delo. Bila je radodarna in gostoljubna, vsak dan je pogostila dvanajst revežev, ustanavljala bolnišnice, podpirala samostane; prispevala h graditvi cerkva in šol.

Leta 1335 je bila poklicana na dvor za upravnico. Tedanji kralj je bil njen veliko mlajši bratranec. Čeprav je slabotnemu in razuzdanemu kralju v brk povedala svoje mnenje in ga grajala, je včasih le poslušal njeno mnenje. Vendar njen vpliv ni bil tako močan, da bi stvari spremenila. Zato je zapustila dvor in se z možem odpravila na božjo pot v Santiago v Španiji. Šla sta peš z drugimi romarji. Tako sta obiskala še veliko božjih poti, med drugimi Assisi, kjer sta se priporočila sv. Frančišku, v Ortoni sv. Tomažu, v Amalfih sv. Andreju, v Beneventu sv. Jerneju, v Salernu sv. Mateju in na Monte Garganu sv. Mihaelu. Ko sta se vračala iz Kompostele, je njen mož Ulf hudo zbolel in kmalu nato umrl v cistercijanskem samostanu Alvastra. Vdova Brigita je razdelila imetje med otroke in reveže.

Jezus jo je obdaroval z mnogimi zamaknjenji in na njegov ukaz je ustanovila »red najsvetejšega Odrešenika in preblažene Device Marije«. Zadnja leta svojega življenja je preživela v Rimu in tam umrla 23. julija 1373. Na ta dan praznujemo njen god.
 
Brigito je Bog poklical in jo obdaril z izrednimi milostmi v enem najtemačnejših obdobij svetne in cerkvene zgodovine Evrope. Izmenjavale so se vojne in bolezni, morili so Turki, lakota in kuga, gospoda in kler pa so živeli čez mero razkošno in razuzdano. S svojimi svarili in opomini je zato Brigita ostro budila vest takratnim vladarjem in papežem, ki so jo sicer spoštovali, upoštevali pa prav malo. Znana je tudi po svojih spokornih romanjih.





Ime: Ime Brigita je irskega izvora (Birgita) in pomeni »močna, krepostna«.

Rodila se je okoli leta 1302/03 v Finstadu pri Uppsali na Švedskem,

umrla pa 23. julija 1373 v Rimu, v Italiji.

Družina: Bila je plemenitega rodu, njen oče Birger Persson je bil vplivna osebnost, mati Ingeborg pa ji je zgodaj umrla. Že zelo mlada se je na željo očeta poročila s plemičem Ulfom Gudmarssonom. V srečnem zakonu mu je rodila štiri sinove in štiri hčerke. Najbolj je znana sv. Katarina Švedska.

Sodobniki: švedski kralj Magnus Eriksson, papeži Klemen VI., Inocenc VI., Urban V., pesnika Petrarka in Dante, sv. Katarina Sienska.

Skupnost: Leta 1346 je Brigita v zamaknjenju dobila naročilo, naj ustanovi nov red. Tudi redovno vodilo ji je bilo do potankosti razodeto. Prva hiša Brigitinega reda »brigitink« ali reda Odrešenika je nastala v Vadsteni, ki je postala pomembno kulturno središče na evropskem severu, red pa se je od tod razširil tudi po vseh drugih evropskih deželah. S protestantizmom je skoraj propadel, dokler ga ni na začetku 20. stol. obnovila bl. Elizabeta Hesselblad. Za redovnice so značilna predvsem pokrivala z belim obročem in trakom v obliki križa. Red ima danes tudi močno ekumensko poslanstvo.

Kreposti: Njena posebna skrb so bili vse življenje bolniki in reveži, bila je radodarna in gostoljubna, ustanavljala je bolnišnice, podpirala samostane in gradila cerkve ter za dobrodelnost porabila vse svoje ogromno premoženje.

Zamaknjenja:Že v otroštvu se ji je v sanjah prikazala podoba Križanega, ki ji je ostala neizbrisno v spominu vse življenje. Bog jo je obdaril s številnimi videnji in zamaknjenji, na podlagi katerih je svetovala vladarjem in papežem, jih svarila in opominjala. Vse njene napovedi so se tudi uresničile.

Zavetnica: Je zavetnica romarjev in vdov; Švedske, priprošnjica za srečno smrt.

Upodobitve: Upodabljajo jo kot romarico z romarskim klobukom, palico in bučasto steklenico; tudi kot opatinjo s palico ali kot redovnico za pisalno mizo s peresom v roki; z rdečim jeruzalemskim križem. Pogosto je prikazana tudi klečeča pred križem in mistično zamaknjena.

Smrt: Umrla je med mašo, njene zadnje besede so bile: »Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo!«

Grob: Njeno truplo so v zmagoslavnem sprevodu prepeljali iz Rima v Vadsteno. Njen grob je postal priljubljena božja pot mnogih vladarjev in preprostega ljudstva.

Beatifikacija: Za svetnico jo je 7. oktobra 1391 razglasil papež Bonifacij IX., Janez Pavel II. pa za sozavetnico Evrope.