Sem pa že v predšolskem obdobju s kar največjim ponosom skuhala kavo in čaj, kar se je enkrat končalo celo s prebito glavo. Precej nenavadno, vem. A za prekratke noge je bil skok na pult pač najhitrejši.

Kuharske veščine (če smem temu tako reči) sem razvijala daleč od mamine kuhinje. S starejšo sestro in sosedama smo kot nerazdružljiva štiriperesna deteljica poletja preživele med odsluženimi zidaki, iz njih gradile hiše in ustvarjale gospodinjstva, v katerih je dišalo po zeliščnih juhah, travnih rezancih, zelenih palačinkah, blatnem namazu in črni brozgi. Domišljija in kreativnost nista imeli meja, dolgčasa ni bilo na spregled, prav tako ne občutka, da je na obhodu kakšen starševski helikopter.

Ker je tak prizor danes vse bolj redek, sem hvaležna za vsak trenutek, ko lahko (na skrivaj!) opazujem svoje otroke v igri s sosedovimi in se sprašujem, kakšne »hiše« gradijo in katere »specialitete« bodo iz otroštva odnesli v svoje spomine.