Širšo zgodbo Macesnovega gorice, ki jo sam označuje kot »slovenski Katin«, je dr. Dežman predstavil v prispevku, ki smo ga objavili v zadnji številki Družine, in je bil posredovan tudi novinarjem z vabilom na tiskovno konferenco v Kočevskem rogu.

Bralce torej vabimo k branju tega prispevka, ki celovito predstavi dogajanje od pobijanja prve dni junija 1945 in poznejšega zakrivanja nezastarljivega vojnega zločina z miniranjem sredi 50. let prejšnjega stoletja do ugotovitev raziskav, ki so bile v okolici brezna opravljene v letih 2004, 2017 in 2019, ter seveda ugotovitev izkopa, ki je v več fazah potekal od leta 2019, bil zaključen pred nekaj dnevi in bo sklenjen s skorajšnjim prevozom posmrtnih ostankov več kot 3.000 oseb na začasno hranjenje v Kočevje.

Dr. Dežman v svojem prispevku opozarja tudi na spominsko slovesnost, ki je bila v covidnem letu 2020 prav pri breznu pod Macesnovo gorico in sta jo poleg mašnega nagovora ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta zaznamovala spravna nastopa dveh tedanjih predsednikov: republike Boruta Pahorja (izhaja iz partizanske družine) in vlade Janeza Janše (sin rešenca iz roškega brezna).

Sad sodelovanje med državno in znanostjo

Kateri pa so bili drugi poudarki, ki so jih ob breznu po Macesnovo gorico javnosti predstavili dr. Jože Dežman, vodja izkopavanj dr. Luka Rozman in član komisije za prikrita grobišča dr. Mitja Ferenc?

Dr. Dežman je opozoril, da izkop posmrtnih ostankov iz brezna pod Macesnovo govorico odpira veliko vprašanj – morda ji celo več odpira kot zapira; med drugimi, podprto z novimi pričevanji, tudi vprašanje o drugih še neodkritih moriščih Slovencev v Kočevskem rogu. Številka umorjenih iz brezna pod Macesnovo gorico gre po njegovih besedah celo do 3.200, iznad njih pa je bilo izkopanega skoraj 3000 kubičnih metrov materiala. Celoten projekt odprtja brezna in iznosa posmrtnih ostankov sam vidi kot sad sodelovanja med državo in znanostjo.

Dr. Jože Dežman je opozoril, da izkop odpira številna nova vprašanja. FOTO: Bogomir Štefanič

Zahtevno prebijanje do žrtev

To dobro sodelovanje je potrdil vodja raziskave in izkopa arheolog dr. Luka Rozman. Prestavil je strokovni del zahtevnega projekta, ki je povezoval gradbena, arheološka in antropološka dela. Prva dela so se začela že leta 2019 z namenom, da izkopljejo vso kamnino, ki je bila zminirana v jamo, in pridejo do posmrtnih ostankov.

Sledil je letošnji projekt raziskave in izkopa posmrtnih ostankov, ki je potekal od sredine maja do sredine oktobra. Ena ključnih zadev pri pripravi in izvedbi je bila povezana z varnostjo. Ker je bil obod jame v slabem stanju, zelo razpokan, so morali opraviti sidranje in pričvrstitev najbolj izpostavljenih delov, da se ne bi podrli. Jamo so tudi zamrežili, da na raziskovalce ne bi letel nevaren material. Druga stvar, na katero so bili zelo pozorni, so bili razni izpušni plini, zato so morali zagotoviti prisilno ventilacijo jame, s čimer so rešili še eno veliko težavo – navzočnost radona.

Arheolog dr. Luka Rozman je vodil raziskavo in izkop. FOTO: Bogomir Štefanič

Posebno nevarnost pa je predstavljala velika količina neeksplodiranih ubojnih sredstev v jami; za zagotavljanje varnosti so zato morali stalno uporabljati detektor, da so ta sredstva pravočasno odkrili. Upravi za zaščito in reševanje – njeni člani so v petih mesecih izkopavanj k Macesnovi gorici morali priti desetkrat – so izročili več sto kosov neeksplodiranih sredstev, da so jih strokovno uničili.

Odprtje brezna je omogočilo tudi vpogled v dejansko dogajanja prve junijske dni leta 1945. Ugotovitve raziskovalcev kažejo, da so žrtve padale 16 metrov globoko na stožčasto dno jame, od koder so se na različne strani kotalile še nadaljnjih od 15 do 20 metrov globoko proti obodu jame. Celotna površina jame ima kar 500 kvadratnih metrov. Nekaj ljudi je šestnajstmetrski padec preživelo. Kot je pokazala raziskava, so iskali pot za rešitev, a brez uspeha. V zahodnem delu jame je tako ostalo 22 žrtev, blizu sta bili še dve, ki sta zašli v slepi rov, še nekaj žrtev je iskalo rešitev v nasprotni smeri … Za okoli 40 oseb je potrjeno, da so preživeli padec, a niso našle poti iz brezna.

V breznu so našli tudi veliko – celo več, kot so pričakovali – predmetov, predvsem dele oblačil, precej čevljev, pa tudi bergle, kar kaže, da je bilo v jamo vrženih več ranjencev. Skupaj je bilo najdenih več sto predmetov, ki so še v analizi. Hkrati poteka tudi antropološka analiza, ki bo pokazala še bolj točen podatek o številu žrtev in njihovih značilnostih.

V breznu so našli tudi veliko – celo več, kot so pričakovali – predmetov, predvsem dele oblačil, precej čevljev, pa tudi bergle, kar kaže, da je bilo v jamo vrženih več ranjencev.

Dolga pot do pogleda v odprto brezno

Dr. Mitja Ferenc je leta 2004 s študenti v vrtači ob breznu pod Macesnovi gorici našel 60 kg predmetov pobitih. FOTO: Bogomir Štefanič

Dr. Mitja Ferenc se je ozrl na tri desetletja dolgo pot slovenskega soočanja s kraji, kot je Macesnova gorica. »Leta 1990, ko sem postal član vladne komisije /za prikrita grobišča/, si nisem niti mislil, da bomo nekoč stali na tem mestu in imeli take rezultate pred seboj,« je v enem stavku ob robu odprtega brezna simbolno prehodil to pot.

Še leta 2004 si ni mogel tega misliti, ko je bil pod Macesnovo gorico s skupino svojih študentov z oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti in ko so z naravnost primitivnimi metodami uspeli dokazati, da je to kraj, kjer so v Kočevskem rogu morili Slovence (dokaz za to so bili brezjanske svetinjice in križci z rožnih vencev), ne pa nekaj kilometrov oddaljeno brezno pod Krenom, kjer je bil julija 1990 njihov simbolni pogreb, čeprav so tamkajšnje žrtve predvsem srbske in črnogorske narodnosti (kar so prav tako potrdile Ferenčeve raziskave). Roške spominske slovesnosti se torej odtlej obhajajo na napačnem kraju (izjema je bila slovesnost leta 2020, ki je bila prvič pod Macesnovo gorico).

Zakaj je pravzaprav sploh šel leta 2004 s študenti raziskovat vrtačo ob brezno pod Macesnovo gorico, kjer so potem našli okoli 60 kilogramov predmetov večinoma slovenskega porekla? Ker je do takrat veljalo načelo, da naj bi morišča in grobišča le simbolno označevali, ne pa tudi raziskovali, ob njih pa naj bi vendarle postavljali nekakšne informacijske table. A kaj na njih napisati, da bo strokovno in moralno neoporečno, če je arhivsko gradivo uničeno ali skrito, priče pa ne povedo ničesar? Edina pot so bile terenske raziskave morišč in grobišč in po tej poti je šla tudi komisija za prikrita grobišča od leta 2005, ko je njeno vodenje prevzel dr. Jože Dežman. Po zastoju tega dela, ki ga je povzročil šok Hude jame leta 2009, se je delo na podlagi zakona o prikritih grobišč in pokopu žrtev iz leta 2015 vendarle nadaljevalo in zdaj skušamo, kot je dejal dr. Ferenc, »nadoknaditi civilizacijski in pietetni dolg, ki ga naše prejšnje generacije namenoma in potem tudi manj namenoma niso uspele poravnati«. Odprto brezno pod Macesnovo gorico naj bo zdaj »spomin in opomin, da se kaj takega med Slovenci ne bo nikoli več zgodilo, ne glede na to, v kakšnih težkih preizkušnjah se bomo kot narod znašli«.

»Skušamo nadoknaditi civilizacijski in pietetni dolg, ki ga naše prejšnje generacije namenoma in potem tudi manj namenoma niso uspele poravnati." dr. Mitja Ferenc

V iskanju pokopnega mesta 

Trenutno pa smo pred preizkušnjo oziroma iskanjem odgovora na vprašanje, kako in kje bodo zagotovili pokopno mesto za žrtve iz brezna pod Macesnovo gorico in tudi druge žrtve, ki še ostajajo nepokopane. Ljudje, ki domnevajo, da so bili njihovi sorodniki ubiti v Kočevskem rogu, si želijo pokopno mesto na ljubljanskih Žalah. Dr. Ferenc je odziv ljubljanske mestne oblasti, da tam za kaj takega ni prostora, označil za (ideološki) izgovor in izrazil upanje, da skoraj 80 let po njihovi smrti vendarle ne bomo delali razlik med žrtvami, katere smejo biti in katere ne smejo biti pokopane v prestolnici.

Na ravnanje ljubljanskega oblastnega vrha se je odzval tudi dr. Jože Dežman in ga označil za manifestacijo preživelega primitivizma. A stvari se vendarle premikajo, dokaz pa je ravno dobro sodelovanje komisije za prikrita grobišča z upravo za vojaško dediščino pri ministrstvu za obrambo. V pripravi je program komisije za prihodnje leto.

Posmrtni ostanki žrtev iz brezna pod Macesnovo gorico bodo začasno v hrambi v Kočevju, pogovori o kraju pogreba pa se bodo nadaljevali in se bodo, kot je prepričan dr. Dežman, tudi ustrezno končali – zaradi norosti »nemcev« Jankovićevega kova morda še ne takoj, a »mrtvi imajo več časa kot mi, da nas počakajo«. Vsem oviram navkljub namreč resnica prihaja na površje. In če je bila pred leti v zvezi s slovensko medvojno in povojno preteklostjo sprožena prelomna pobuda »resnica in sočutje«, bo slejkoprej nastopil čas za pobudo »sožitje in odpuščanje«, je ob sklepu srečanja z novinarji pri breznu pod Macesnovo gorico dejal dr. Jože Dežman.

Vsem oviram navkljub resnica prihaja na površje.

Položitev venca 

Venec ob breznu je položil mag. Janez Žakelj. FOTO: Bogomir Štefanič

Pred tiskovno konferenco je bil komemorativni del dogodka: venec ob breznu je ob častni straži Slovenske vojske ter himni in žalostinki, ki so ju zaigrali člani policijskega orkestra, v imenu državnega zbora položil poslanec Nove Slovenije mag. Janez Žakelj. Ob tem je za navzoče medije dejal, da položitev venca in izkazan spomin na pobite v breznu pod Macesnovo gorico vidi kot korak k spravi v slovenskem narodu, korak k temu, da bomo lahko spravljeni polno zadihali in zaživeli kot demokratičen, sodoben narod. Več kot 3000 žrtev iz brezna na eni strani zbuja grozo, tudi grozo ob tem, da se je o njih tako dolgo molčalo, čeprav so mnogi za zločin vedeli, pa niso upali govoriti. Po drugi strani pa vrnitev teh ljudi med nas zbuja upanje, da je to korak k normalizaciji narodovega pogleda na vojni in povojni del naše zgodovine, iz katerega bi se morali učiti za prihodnost.

Mag. Janez Žakelj je bil v prejšnji vladi državni sekretar na ministrstvu za obrambo, ki je prav v tem času pod vodenjem Mateja Tonina pod svojo pristojnost prevzelo vojna grobišča. Kaj kot človek, ki je od blizu spremljal to problematiko, pričakuje od sedanje oblasti? Vsekakor pričakuje nadaljevanje dela, kot je bilo dobro zastavljeno pod prejšnjo vlado v želji, da bi obeležili in raziskali vsa morišča in grobišča ter vsem njihovim žrtvam zagotovili pietetni pokoj. Če bi se pri tem pod zdajšnjo oblastjo kaj zatikalo, bodo kot opozicija skušali pripomoči k temu, da stvari ne bi zastajale, kajti »to so tragične zadeve in jim je treba pogledati v oči, se z njimi soočiti in zapreti to obdobje zgodovine«.