Že prvi kristjani so imeli Marijo, Gospodovo mater, za vso čisto in brez slehernega madeža; da je nikdar ni omadeževal noben greh, tudi izvirni ne, ki smo mu sicer vsi zapadli. Kako bi mogla biti tista, ki je kači glavo strla in je milosti polna, le en trenutek pod oblastjo te peklenske kače!

Cerkveni očetje in učitelji pridevajo Mariji najlepša imena, ki vsa kažejo na njeno brezmadežnost. Imenujejo jo svetejšo od vseh svetnikov, lepšo in svetejšo od angelov, čistejšo od kerubov in serafov.

Tudi praznik Marijinega brezmadežnega spočetja je star. Že v desetem stoletju so ga obhajali v zahodnih deželah; v slovanskih krajih se prvič omenja v 14. stoletju. V vzhodnih deželah pa so ga obhajali že od petega stoletja. Ta praznik nas spominja veselega trenutka, ko je mati Ana spočela mater Gospoda našega Jezusa Kristusa brezmadežno: to je, da je bila Marija obvarovana izvirnega greha takoj ob prvem trenutku svojega spočetja, tako da niti trenutek ni bila v grehu. Od leta 1708 je god Brezmadežne, 8. decembra, zapovedan za vso Cerkev. Papež Pij IX. je to versko resnico 8. decembra 1854 razglasil za od Boga razodeto v veliko veselje vsega katoliškega sveta.

Božji služabnik škof Anton Martin Slomšek je z velikim navdušenjem sporočil vernikom razglasitev resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju: Preljubi! Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela, – slovela v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo – slovito novico, ki naj si jo živo v srce zapišete. Povodenj izvirnega greha Marije prečiste Device ni dosegla, ko je bila spočeta v materinem telesu...


»Da je blažena Devica Marija bila v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu – to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati.«

»Ti, Gospod, in tvoja Mati sta edina, ki sta popolnoma lepa; zakaj na tebi, Gospod, ni madeža in ni madeža na tvoji Materi.«



»Verska resnica o Marijinem brezmadežnem spočetju nikakor ne pomeni, da bi nastanek kakega človeka iz zakonske ljubezni dveh ljudi imel sam po sebi kaj omadežujočega in da bi Marija, če naj bi se takšni omadeževanosti izognila, morala v tem pogledu imeti kakšno posebno prednost. Ne! Tam, kjer kak človek prejme svoje bivanje v družini, je ta nastanek od Boga hoteno, sveto dogajanje.«



»O moja brezmadežna kraljica Marija! S teboj se veselim, da te je Bog obdaril s tolikšno čistostjo. Neprestano se zahvaljujem svojemu Stvarniku, ker te je obvaroval slehernega madeža greha. Trdno sem prepričan o tej resnici in sem pripravljen zanjo preliti svojo kri. Želim si, da bi te ves svet spoznal in te hvalil kot čudovito jutranjo roso, okrašeno z božjo lučjo; kot popolnoma neomadeževano golobico; kot belo lilijo, ki raste med trnjem … O moja presladka, moja preljubezniva, moja brezmadežna Devica Marija! Kako lepa se zdiš samemu Bogu; ozri se s svojimi usmiljenimi očmi na strašne rane moje uboge duše! O Marija, ki si se od prvega trenutka svojega življenja vsa čista in lepa prikazala pred božjimi očmi, usmili se mene, ki sem ne le v grehu rojen, pač pa sem celo po svetem krstu svojo dušo z grehi omadeževal.«



»Primerno in pravično je, o vsemogočni Bog, da se ti zahvaljujemo in s tvojo pomočjo obhajamo praznik preblažene Device Marije. Iz njene žrtve je namreč zraslo steblo, ki nas je potem nasitilo z angelskim kruhom. Eva je použila sad greha, Marija pa nam je vrnila sladki sad Zveličarja. Kako različno je to, kar je storila kača, in to, kar je storila Devica! Iz kače je privrel strup, ki nas je ločil od Boga, iz Marije pa so se razcvetele skrivnosti našega odrešenja. Po Evi je dobila premoč hudobija skušnjavca, v Mariji pa je veličastvo Zveličarja našlo sodelavko. Eva je z grehom umorila svoje lastno potomstvo, v Mariji pa je to potomstvo na novo vstalo k življenju po zaslugi Stvarnika, ki je človeško naravo rešil sužnosti in ji vrnil prejšnjo svobodo …«


Brezmadežna

»Ko je nastopila polnost časov, je Bog poslal svojegaSina, rojenega iz žene« (Gal 4,4) – brezmadežne Device, ki je »vzšla kot jutranja Zarja pred Soncem pravice.« Nebeški Oče, ki je izbral Marijo za Mater svojemu Sinu, jo je pripravil njemu za vredno bivališče na zemlji, zato jo je vnaprej obvaroval vsakega madeža izvirnega greha. Zaradi odrešilne smrti njenega Božjega Sina je bila ona, ki je nosila Odrešenika, brez madeža spočeta in tudi potem ni bila niti za trenutek pod oblastjo hudobnega duha.

V Mariji, brezmadežni deviški Materi, nam je Gospod zapustil čudovit odsev nebeške lepote, ki nas priteguje z Božjim sijajem in v nas vzbuja hrepenenje po večni Lepoti, po gledanju njegovega obličja, ki je sveto.

Marija je kot »ikona lepote vsa ›sveta po telesu, lepa po duhu, čista v svojih mislih, iskrena v svojem umevanju, popolna v čustvih, trdna v svojih sklepih, brezmadežna v svojem Srcu, prevzvišena in polna vseh kreposti‹ (sv. Efrem Sirski). Ta podoba naj se blešči v središču vsakega cerkvenega občestva kakor ›mesto, ki stoji na gori‹ in ›svetilka, ki sveti vsem v hiši‹« (bl. Janez Pavel II.).

Pogosto se ozirajmo na Brezmadežno, ki nam jo Razodetje kaže kot »veliko znamenje na nebu: ženo, obdano s soncem in pod njenimi nogami mesec in na njeni glavi venec iz dvanajstih zvezd« (12,1). Prosímo jo, naj nas ogrne s svojim brezmadežnim plaščem, nas zavaruje pred vso hudobijo in umazanijo sveta in nam pomaga, da bomo tudi mi hodili čisti za našim Odrešenikom naproti večnosti.