Brežiška ravnina in bizeljsko gričevje

Obmejni kraji so vedno zanimivi in rahlo skrivnostni, saj ležijo v preddverju tujega, čeprav ne nujno zelo drugačnega sveta. Taka je tudi pokrajina okrog Brežic, ki je dodobra zaznamovana z dvojnostjo. Tod se stikata sosednji državi, tod se zlivajo vodovja Save in Krke, tod se spogledujejo ravnice in griči, vinogradi in starodavni gradovi, prometne ceste in samotni gozdovi.

Dokler se muhasto poletje dokončno ne prevesi v hladno jesen, je za popotovanje po Brežiški ravnini in bizeljskem gričevju najprimernejše kolo, saj nam pušča največ svobode. Pri načrtovanju izleta se lahko naslonite na skoraj sto kilometrov dolgo brežiško kolesarsko pot in na dve nekoliko krajši poti, ki se začenjata v Termah Čatež (poimenovali so ju Orlovska tura in Skrivnosti rjavorumenega peska), ali na naš izlet. Še zanimivejše pa bo, če jo boste mahnili malce po svoje. Tako boste morda odkrili še kakšno zanimivost, ki je ušla našim očem in fotografskemu objektivu.

Brežice se prvič omenjajo leta 1241, čeprav je bila tamkajšnja okolica poseljena že v prazgodovini. Vez s preteklostjo je danes najmočneje ohranjena v brežiškem gradu, ki slovi po bogato poslikani viteški dvorani, v njem pa so na ogled tudi zbirke Posavskega muzeja. V starem delu mesta sta zanimivi tudi cerkvi sv. Lovrenca in sv. Roka ter vodni stolp, ki zviška pogleduje na strehe okoliških hiš.


Vodni stolp v Brežicah

Od brežiškega gradu krenemo navzdol proti bližnjemu krožišču ter naprej do Dobove in sosednje vasi Veliki Obrež. Ko se mimo gasilskega doma spustimo do zaselka Gmajna, smo že na robu Jovsov. To je obsežna poplavna ravnica med Sotlo na desni in Kapelskimi goricami na levi, ki daje zavetje številnim vrstam ptic. Vožnja po belem makadamskem traku je prijetna, vendar sprva ne vidimo nič posebnega. Ob strani se vrstijo nasadi koruze in travniki, vmes so posamezna drevesa in grmi. Na upognjenih bilkah se pozibavajo ptiči, mimo brezciljno jadrajo metulji, z visokega drevesa se potegne kanja in neslišno odplava nekam stran.

Iz vasi Rakovec nadaljujemo po asfaltu do vasi Jereslavec. Tik preden se cesta požene strmo navkreber, zavijemo v levo na neoznačen kolovoz, ki pelje ob vznožju Kapelskih goric. Po nekaj minutah se dvomi, ali smo na pravi poti, razpršijo: za koruzno njivo nenadoma zagledamo visoko opazovalnico z majhnimi linami. Če se vzpnemo po lesenih stopnicah in pogledamo skoznje, se nam hipoma odpre čisto drug svet. Nad majhno mlako, ki jo obrašča nepokošena trava, se vratolomno spreletavajo lastovke. Ko se katera izmed njih dotakne gladine, tišino pretrga kratek pljusk, potem je spet vse tako kot prej. Čakamo. Z roba gozda se nenadoma oglasi skrivnostno vreščanje, vendar kmalu potihne. Mine četrt ure, mine še naslednjih trideset minut. Od nekod se pripodi jata vrabcev, ki z glasnim ščebetom napolnijo krošnjo. Kmalu pristane na drugi strani še rjavi srakoper z zloveščo črno liso prek očes. Ko odleti, odidemo tudi mi – bogatejši za spoznanje, da v Jovsih z naglico ne opraviš nič.

Iz vasi Kapele, kamor se povzpnemo po cesti iz Jereslavca ali peš po gozdni poti, se spustimo na sever do glavne ceste. Promet na njej je gost, vendar k sreči že čez slab kilometer zavijemo proti vasi Dramlja. Popotovanje med razgibanimi bizeljskimi griči si lahko popestrimo s krajšim izletom do ribnikov in repnice, kamor nas vabi lesen kažipot. Vožnja po ozkem kolovozu je prav prijetna, da o počitku ob vodi v zavetju dreves sploh ne govorimo. Ob večjem ribniku si lahko ogledamo repnico. Takšne peščene jame so posebnost teh krajev, ime pa so dobile po repi, ki so jo poleg drugih pridelkov nekoč shranjevali v njih.


Vas Pišece

Naslednja postaja na naši poti je slikovita vas Pišece, pod katero se prvič pošteno napihamo in zadihamo. Klanec je razmeroma strm, nenadoma pa se cesta prevali čez rob in spusti do župnijske cerkve sv. Mihaela. Poleg nje si lahko ogledamo še kovaški muzej, izvir Gabrnice s starim mlinskim kolesom, domačijo jezikoslovca Maksa Pleteršnika (1840–1923), ki je konec 19. stoletja sestavil znameniti Slovensko-nemški slovar, in grad Pišece, ki stoji zahodno od vasi. Mogočnega poslopja, ki so ga zgradili v 13. stoletju, danes ne zaslanjajo le visoka drevesa, ampak tudi zidarski odri, saj ga pravkar obnavljajo.

V Pišecah se obrnemo proti jugu. Sprva vozimo ob potoku Gabrnica, ki si utira pot navzdol med čedalje nižjim gričevjem, v vasi Globoko pa zavijemo proti zahodu. Ko se sonce že utrujeno sklanja nad obzorje, si v vasi Artiče na hitro ogledamo obnovljeno Banovo domačijo. Medtem ko izza lesene stavbe s slamnato streho odmevajo udarci cepcev, znova sedemo na kolo in z mrakom za hrbtom odhitimo proti Brežicam.

Je že tako – za radovedneže in potepuhe je dan vedno prekratek!


Jovsi

Nedeljska maša
V Brežicah je maša vsako nedeljo ob 6.30 ter ob 8., 10. in 19. uri.


OSNOVNI PODATKI

Opis poti: Brežice – Dobova – Veliki Obrež – Rakovec – Jereslavec – Jovsi – Kapele – Župelevec – Dramlja – Vitna vas – Pišece – Globoko – Dečno selo – Artiče – Dečno selo – Brežice. Večinoma vozimo po asfaltnih cestah, v Jovsih in pod gradom Pišece pa je tudi nekaj makadama. Iz Jovsov do Kapel se vzpnemo peš po gozdni poti.

Dolžina: nekaj manj kot 55 kilometrov.

Višinska razlika: približno 190 metrov.

Težavnost: Pot je razmeroma lahka. Vzponov je malo, še najzahtevnejši je tisti do Pišec in naprej do gradu.
Zemljevid: Posavje, 1:50.000


Opozorilo: Med ogledom Jovsov pazimo na naravno okolje in ne vznemirjajmo živali!