»Vztrajno skupaj se borimo, da v veselju zaživimo!« je letošnji slogan Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote (DPVZD), ki s svojim delom želi brezdomcem vračati dostojanstvo in izgubljen dom. Med njimi so tudi brezdomne družine. Z majhnimi in konkretnimi koraki jim pomagajo k polnejšemu in odgovornejšemu življenju.

Nuša Zavašnik, prej prostovoljka, zdaj zaposlena v DPVZD

Organiziranost DPVZD v Sloveniji

Leta 2005 so uršulinke ponudile prostor v brezplačni najem v Plečnikovem podhodu, leto pozneje je nastal Dnevni center za brezdomce, Vincencijeva zveza dobrote pa je postala Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote in dobila status humanitarne organizacije.

Zdaj sta v Ljubljani dnevni center in zavetišče za brezdomce, okrepilo se je terensko delo. V Ljubljani in na Mirenskem gradu imajo namestitveno podporo, v Novi Gorici pa na terenu delijo toplo večerjo. Na Mirenskem gradu deluje center za družine, kjer delajo z otroki (varstvo, učenje), mladimi (glasbena skupina, mladinske skupine), družinami (zakonske skupine, družinski večeri, Vincencijev tabor) in posamezniki.

Kako preživeti zimo kot brezdomec?

Še posebej pozimi je težko biti brezdomec. V Ljubljani so tri zavetišča, kjer lahko prenočujejo brezdomci, eno pa je namenjeno brezdomnim uporabnikom drog. V hudem mrazu zavetišče Centra za socialno delo Ljubljana uredi dodatna ležišča, tako da je za vse dovolj prostora. Brezdomci so ozaveščeni, vendar se vsi ne odločijo za to.

Pomoč brezdomcem

»Brezdomstvo je zelo širok problem. Začne se, ko človek izgubi dom, v katerem bi se počutil sprejetega in varnega, ko se nima več na koga opreti,« opisuje Nuša Zavašnik, prej prostovoljka, zdaj zaposlena v DPVZD. »Pot iz brezdomstva je dolgotrajna. Naš prvi namen je, da bi brezdomci v dnevnem centru dobili dom in oporo za nove korake v življenje.«



Brezdomcem v društvu najprej uredijo osnovne stvari, kot so stalno prebivališče, dokumenti, socialna pomoč in s tem zdravstveno zavarovanje. Naslednji problem je odvisnost. »Dokler je človek odvisen, psihološka pomoč ne pride v poštev, zato brezdomce najprej spodbujamo k osvobajanju od odvisnosti, rešujemo sprotne konflikte, opolnomočimo jih za aktivnosti, delo, kar jim daje smisel za življenje. Več, kot je smisla, manjša je potreba po odvisnosti,« je povedala Nuša.

Nuša Zavašnik je pripovedovala, kako je prostovoljstvo pomagalo tudi njej sami, kakšen odnos imamo Slovenci do brezdomstva, Kdo so brezdomci, kakšne so njihove težave in kako jih olajšati tudi kako se odzvati do neprijaznih ali vsiljivih. Brezdomci ji pogosto pripovedujejo, kako jih je življenje vrglo na cesto, eden izmed njih je tudi z nami delil svojo zgodbo.

Celoten članek si preberite v reviji Praznična, kjer boste izvedeli tudi, kako postati prostovoljec v DPVZD.

Foto: Tatjana Splichal