Prežalostne, predvsem pa preštevilne nesreče v gorah so konec 19. stoletja sprožile razprave, kako bi bilo nezgode mogoče preprečiti. Med ukrepe so uvrščali poučevanje prebivalcev, ustrezno planinsko opremo, postavljanje svarilnih napisov, urejevanje gorskih poti, poostritev pogojev za pridobivanje vodniške licence in ostrejše zahteve, da se brez vodnika gorohodci ne smejo lotevati vratolomnih tur. Nasilje nad napisi, markacijami in uničevanje poti naj bi preprečevali razglasi pri občinah, ki naj bi jih med drugim tolmačili tudi na prižnicah in v gorskih cerkvah. Na nevarnosti, ki so grozile gorohodcem, pa bi morali opozarjati še takratni strokovni listi in sama planinska društva.

Med naštetimi bolj ali manj še danes aktualnimi zahtevami sodobnega gorništva se dve zdita še posebno brezčasni: obisk gora z vodnikom in ustrezna planinska oprema.

Kogar rada omotica obide, naj ne hodi na nevarne steze

Na to, da hoja v hribe ni nekaj, kar bi lahko počel vsa...