Foto: Tatjana Splichal



P. Rupnik, zakaj v svojih predavanjih in zapisih tako pogosto govorite oziroma pišete o Svetem Duhu?

Ker sem skozi leta življenja izkustveno spoznal, da nam je res, kot je rekel sveti Atanazij, od vseh treh božjih oseb najbolj intimen Sveti Duh. To je prvo. Drugo pa: ker vidim, kot pravi sveti Bazilij Veliki, da brez Svetega Duha nimamo dostopa ne do človeka ne do Boga.

Kaj bi torej bilo krščanstvo brez Svetega Duha?

Italijanska teologinja Alberta Putti je naredila doktorsko disertacijo o odsotnosti Svetega Duha v štirih stoletjih naše teologije. Izkušnja potridentinskega časa nas je pripeljala do sem, kjer smo zdaj. Ko začnemo pozabljati Svetega Duha, se začne spreminjati tudi odnos med človekom in Bogom. V Svetem Duhu, ki je Gospod občestvenosti in ki vliva v naša srca ljubezen, se Bog razodeva kot Oče; spoznavamo in sprejemamo ga kakor Očeta, kakor ljubezen. Ko izgubimo Svetega Duha, ko ga začnemo pozabljati, pa se Oče umika in v ospredje pride samo Bog, ne pa Bog Oče. S tem se vse zruši, ker tako vera ni več sprejetje sinovskega življenja, ampak postane religiozen odnos človeka do Boga, se pravi odnos, ki se ureja po religioznih zakonih, predpisih, normah. Skratka vse se spremeni. Eno je namreč človek, ki stoji pred Bogom, drugo pa človek, ki je kot sin v Božjem Sinu v ljubečem odnosu z Bogom, ki je Oče.

Krščanstvo brez Svetega Duha postane na eni strani ideološko, zasnovano na filozofiji in na drugih znanostih ter na moralizmu. Gre za bistveno vprašanje: ali je Jezus Kristus Resnica ali ni? In ker je, potem je absolutna zabloda postavljati Resnico v nekaj, kar ni Božji Sin, Bog in Človek v eni Osebi. In ker je Kristus kot oseba Resnica, potem je jasno, da spoznanje ne more biti ločeno od ljubezni, saj osebo spoznamo samo v ljubezni.

Zakaj se je to zgodilo? Zakaj smo na Svetega Duha pozabili?

Za resen odgovor imava premalo prostora. Prvi razkol se je zgodil, ko smo ločili spoznanje od ljubezni. Takrat smo spoznanje lahko vezali najprvo na avtoriteto Cerkve in ko se je ta na koncu srednjega veka začela rušiti, smo spoznanje vezali na razum, na razumski postopek. Jasno, prvo, kar pade, sta ljubezen in občestvo, s tem pa pade Bog kot Oče. Tudi Cerkve nismo več pojmovali kot občestvo, ampak kot družbo. Če navedem Roberta Bellarmina: »Cerkev je vidna, otipljiva družba, kakor rimski imperij, kraljestvo Galov in Beneška republika.« Razkol med ljubeznijo in spoznanjem se mi zdi usodno tragičen.

Kako lahko Svetega Duha v Cerkvi znova odkrijemo?

Delno nam pomaga zgodovina s svojim dogajanjem, saj danes usiha antropocentrična vizija krščanstva, ki je v nasprotnem nihalu s teocentričnim krščanstvom. Stvari se bodo začenjale spreminjati, ko ljubezen ne bo več cilj, ki ga moramo v življenju doseči, ampak izhodišče našega življenja. Ko ljubezen ni nekaj, kar dosežemo, ampak nekaj, kar nam je dano in to prenesemo naprej, takrat nujno spoznamo, da tega preprosto nismo zmožni sami, brez Gospoda, ki nam daje ljubezen. Če človek ljubi iz samega sebe, iz svojih moči, potem prej ali slej prinese računico. In če ni pohvaljen in potrjen, ker je dober v ljubezni, se bo prej ali slej naveličal in užalil. Ljubezen pa je zastonjska, je velikonočna. Kdorkoli se sooča z ljubeznijo, postane prosilec in častilec Svetega Duha.


*Celoten pogovor preberite v novi številki tiskane Družine (22/2020).*