Prvo berilo: Izpolnjujmo Božje zapovedi in jim nič ne dodajajmo, 5 Mz 4,1–2.6–8;
Ps 15;
drugo berilo: V dejanju izvršujmo Božjo voljo, Jak 1,17–18.21b–22.27

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 7,1–8.14–15.21–23)

Tisti čas so se okrog njega zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila starešin in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovoril jim je: »Prerok Izaija je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi. Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« 

In spet je poklical k sebi množico in ji govoril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«

Video razlaga za otroke

Kaj je znotraj?

Piše: Simon Potnik

Človeško srce je skrivnost. Ne glede na raso, starost, veroizpoved, kakršnokoli drugo pripadnost je nekako samoumevno, da srce pripada ljubezni in ljubezen pripada srcu.

Za nami je kar nekaj nedelj, ko smo z Jezusom doživljali osredotočanje. S čim vse pa se človek ukvarja! Kaj vse je človeštvo doseglo! A če v tem ni srca, slej ko prej zaidemo. Brez srca nas nič ne more osrečiti. Praznino polnimo z obveznostmi in dolžnostmi, potrto srce pa se kaže na otožnem obrazu, v zaskrbljenih očeh. Srce pa preseneča. V njem se nahaja svetloba in v njem najdemo temo. Je kraljestvo ljubezni in še kako so prisotne razpoke sovraštva. Komu pripada srce? Tistemu, ki ga prvi osvoji? Najmočnejšemu zavojevalcu? Zakaj tak boj za srce?

Zgodba razdeljenosti se nadaljuje do današnjega dne: eni so za plave, drugi za rdeče, eni za to vero, drugi za drugo, eni so za intelekt, drugi za duhovno ...

Jezusa danes srečamo v močnem soočenju s farizeji in pismouki. Lahko bi celo rekli, da so na koncu vsi lahko šli zadovoljni na svoj dom. Nekateri bi ocenili: »Ja, močno so ga izzvali. Komaj se je branil.« Spet drugi pa: »Ste videli, kako jih je razkrinkal in utišal!« A se nadaljuje zgodba razdeljenosti do današnjega dne. Eni so za plave, drugi za rdeče, eni za to vero, drugi za drugo, eni so za intelekt, drugi za duhovno. Jezus na koncu izreče besedo, ob kateri ne moremo ostati ravnodušni: »Njihovo srce pa je daleč od mene.« Pred tem je tekla debata, kaj je pomembno pri izpolnjevanju zapovedi. Kako se to sliši v naši prebujeni dobi, ki kakor da ne potrebuje pravil, pa vendar imamo toliko zakonov in odlokov kot še nikoli v zgodovini?

Ko imaš nekoga rad

Po dolgi poti v svobodo danes Mojzes Izraelce spet spominja, naj poslušajo zakone in odloke, da bodo živeli. So tik pred tem, da zapustijo puščavo in vstopijo v svobodo. Svari jih, naj ničesar ne dodajajo besedi in ji tudi nič ne odvzemajo, da bodo izpolnili zapovedi Gospoda, svojega Boga. Kako sploh poznamo njegove zapovedi? Ko imaš nekoga rad, mu hitiš naproti. Iščeš njegovo voljo, njegove želje. Kaj, da bi spodkopaval njegova pravila! Čisto zares, kako sprejemamo Božje zapovedi, ne da bi jih prilagajali, jim kaj dodajali ali odvzemali? In še bolj pomembno: ali je moje srce daleč?

Pobožnost, ki nas ne spreminja od znotraj, iz srca, nas dela dvolične in je res žalostna.

Za nami je sezona lepih nedelj, mašniških obletnic, birm, porok … Toliko lepega, bogatega. Vprašanje pripadnosti mojega srca pa je ravno dovolj izzivalno, da pogledamo globlje. Videti moramo, kaj je znotraj, v jedru. Velikokrat kaj storimo avtomatično, misli pa so čisto drugje, kaj šele srce. Pobožnost, ki nas ne spreminja od znotraj, iz srca, nas dela dvolične in je res žalostna. Zato sprejmimo Jezusovo kritiko kot povabilo, da ga ne bomo častili le z lepimi besedami, ampak s srcem in življenjem.