Nanj namiguje že naslov, alžirski pisatelj Boualem Sansal pa ga omeni že na uvodni strani, kjer bralce v svojem satirično-ciničnem slogu »pomiri«, da je zgodba izmišljena, da Veliki brat ne obstaja in niti ni potrebe, da bi obstajal, zato, »[l]e mirno spite, dobri ljudje, vse je popolnoma lažno, vse drugo pa je pod nadzorom«. 

Vse je podrejeno redu in nadzoru

Tako nas pisatelj vpelje v sveti kalifat z imenom Abistan, v katerem obstaja samo zdaj. Zgodovina je prepovedana, ve se le, da naj bi nekoč bila sveta vojna, ki je zahtevala žrtve in te se častijo. 

Puščobna pokrajina, v kateri se nič ne dogaja, nič se ne spremeni, vse je podrejeno redu in nadzoru »dobrohotnega« Aparata. Celo jezik! Samo enega, izmišljenega, je dovoljeno uporabljati. Čas se je ustavil. Ni napredka, ni zgodovine. Stagniranje. 

Gibanje je omejeno, po prostrani pusti deželi se lahko sprehajajo le izbrani romarji, a še ti le do neke nedoločene meje, za katero ni jasno, ali sploh obstaja in zakaj bi sploh obstajala. 

Živi mrtveci v negibnem svetu

Prebivalci, ki sami sebe imenujejo kar ljudje, so podvrženi verskemu fundamentalizmu, vsak dan večkrat krat molijo, izrekajo »pobožne« mantre in srečni kažejo svojo gorečno pripadnost edinemu bogu Yölahu in njegovemu Odposlancu Abiju. 

Ob tem pa se vsak mesec z veseljem odpravijo k Inšpekciji, kjer dokazujejo, da so zvesti podporniki sistema. »[O]vce, ki gredo na zakol, niso nič bolj ravnodušne do svoje usode, kot ljudje, ki gredo na moralno inšpekcijo.« 

Čeprav je ta sistem totalitaren, ga prebivalci tolerirajo pasivno, brez zadržkov. Živi mrtveci, še strah jih več ni, ampak so se zlili s sistemom. 

Ob vsakem najmanjšem dvomu Aparat udari z vso močjo: na stadionu javno in ob odobravanju zaslepljenih množic umori tiste, ki niso izkazovali dovolj velike verske gorečnosti. V tako strogem sistemu je samo vprašanje časa, kdaj bo kdo prišel na vrsto, čeprav se tega ne zavedajo. 

FOTO: Arhiv Družine

Ko se zbudijo dvomi …

Glavni lik Ati je zaradi bolezni prepeljan v bolnišnico v gore, oddaljene od običajnega življenja. Tu ga začne preganjati beseda, ki se je ustraši: svoboda. Začuti nemir, ki ga prej ni poznal, in se ustraši vsevednega Aparata. 

A kar je v njem, mrtvecu, prebudilo, ne zamre niti ob vrnitvi domov. Počasi se mu začnejo odkrivati tančice, pod katerimi je mnogo več, kot si je kdaj mislil. Najpomembneje pa je, da kmalu spozna, da ni sam s svojimi dvomi. Toda, kako naj bi se uprli v negibnem svetu, kako naj si priborijo demokracijo in ostanejo živi?

Pisatelj nas vpelje v sveti kalifat z imenom Abistan, v katerem obstaja samo zdaj. FOTO: Pexels

Spodbuda za razmislek o svetu, v katerem živimo

Sansal prikazuje družbo skozi oči vsevednega pripovedovalca in pri tem pušča vtis, da ve celo več, kot si drzne povedati. S svojim slogom hoče bralca predramiti, ga spodbuditi, da pogleda sistem, svet, v katerem živi, z druge perspektive – tako, kot o gleda na Abistan. 

Pri tem ne skopari z ironijo, satiro, vprašanji, pikrimi pripombami in iztočnicami za premislek o svoji lastni svobodi, manipulaciji, ki ji je prostovoljno podvržen, in o svoji pasivnosti v takih razmerah. 

Prav tako kot začetek, je posebno tudi sklepna beseda, v kateri avtor predstavi »zadnje novice« iz Abistana, kot so jih posredovali mediji, in znova zbode: »Spodobi se, da jih preberemo z največjo mero nezaupanja, saj so abistanska občila predvsem orodja za psihološko manipulacijo v službi klanov.«

Knjiga je izšla leta 2015 (z nekaterimi razmišljanji sicer zelo spominja na poznejša leta) in prejela veliko nagrado francoske akademije.