Brbota na relaciji med največjima in edinima parlamentarnima (opozicijskima) strankama, ki gravitirata desno od sredine. Brbota pa tudi za njunima hrbtoma. To ni nujno slabo. Navsezadnje pravega brbotanja, ki bi ga podžgale tudi nove strankarske pobude, na desni ni bilo že vse od Virantove Državljanske liste, projekta, ki je z navidezno sredinskostjo veliko obetal, a tudi hitro ugasnil. Iz te zgodbe se lahko eden od plejmejkerjev novega vala na desni sredini marsikaj nauči.

Matej Tonin, Janez Janša, Anže Logar. FOTO: Tatjana Splichal

SDS kot stranka, ki je tri desetletja slovenske samostojnosti preživela z najmanj praskami (in nič ne kaže, da bi se upehala), se je vsaj na videz znašla dvakrat navzkriž: z NSi in s še vedno njenim poslancem Anžetom Logarjem, ki še cinca glede lastne politične prihodnosti, a mu vzporedno sedenje na dveh stolčkih zaenkrat – kot kaže – ne škodi. Ravno obratno: s politiko puščanja odprtih vrat se je ponovno zavihtel na čelo najpriljubljenejših politikov.

Logarjeva pisana Platforma Sodelovanja se preobraža v stranko v trenutku, ki zanjo ne bi mogel biti ugodnejši. Bazen neopredeljenih volivcev je do vrha poln (zajema skoraj tretjino volilnega telesa), zdi se, da so v njem zlasti razočarani zmerni sredinski dovčerajšnji volivci Svobode, ki ne pristajajo zgolj na floskulo »samo da ni Janša«, temveč so Golobove predvolilne obljube o reformah vzeli resno, a hitro dolgih nosov spoznali, da so bili opeharjeni.

Medklic: po zadnjih raziskavah, ki (resda bolj ustvarjajo kot) merijo javno mnenje, je Golobova Svoboda le še na tretjini podpore, kakršno so ji volivci izkazali na lanskih volitvah. Glede na to, da se ob njenem strmoglavljenju podpore istočasno ni opazno povečala priljubljenost drugih dveh levih koalicijskih strank, se zdi, da je Svoboda zadržala zgolj trdo levičarsko jedro svojih volivcev, medtem ko so se njeni sredinski podporniki preselili drugam.

Deloma med zunajparlamentarne (dokaj sredinske) stranke, ki jim je podpora zrasla do te mere, da se spogledujejo s parlamentarnim pragom (Resni.ca in Pirati), večji del pa med neopredeljene. Da bi se, pod Golobom, vrnili k Svobodi, je malo verjetno. Če bi se videli v SD ali Levici, bi se to na anketah bržčas že poznalo. Selitev na drugo stran reke, k NSi ali SDS, je skoraj nemogoča. Zdi se, da večinsko ponovno čakajo na nov politični obraz ali projekt.

In Logarjeva platforma je – z imeni tipa Jernej Pikalo ali Alja Brglez, ki jim res ni mogoče prilepiti desnosredinskega predznaka – ravno toliko sredinska, da lahko poseže v ta bazen neopredeljenih (tudi z druge strani reke, kot je Logar, resda izjemoma, že na predsedniških volitvah), istočasno pa kak odstotek volivcev odščipne tudi obema opozicijskima strankama. Če bi imela SDS od tega celo koristi, saj bi dobila potencialnega koalicijskega partnerja za prihodnji mandat, pa lahko NSi upravičeno skrbi.

Njena javnomnenjska podpora stagnira, celo malenkostno pada, pa novih desnosredinskih igralcev še sploh ni v tekmi. Distanciranje NSi od SDS bi za stranko utegnilo biti strel v koleno, saj njeni volivci preverjeno stavijo na stalnost in predvidljivost in zavračajo spremembe. Ko je stranka denimo predstavila »najboljši gospodarski program«, ki so mu zaploskala vplivna imena, med njimi Janez Šušteršič in Žiga Turk, se ni njen rejting niti za ped izboljšal.

Umetno bliskanje med NSi in SDS, ki je eskaliralo ob predlogu ustavnih sprememb, je nepotrebno in z vidika volivca tudi škodljivo. Vnaprejšnje zaklinjanje NSi, da nikoli več v vlado z Janšo na čelu, je milo rečeno nenavadno, sploh upoštevaje njen izjemen (roko na srce, nesorazmeren) izplen v prejšnji Janševi vladi, v kateri je imela ob 7 poslancih kar 5 ministrov, SDS pa ob 26 poslancih »le« 8 ministrov. NSi takšnega tretmaja ne bi bila in ne bo deležna v nobeni drugi vladi.

Toda NSi ima, poleg Janše in Logarja, še eno težavo. K življenju namreč obujajo zunajparlamentarno SLS, ki je še zadnjo rešilno bilko našla v pomlajevanju in menjavi generacij, najprej z novim predsednikom Markom Balažicem, nato še z nosilcem strankine liste na evropskih volitvah prihodnje leto Petrom Gregorčičem. Če se bo stranka na volitvah v Evropski parlament uspešno stehtala, si bo dvignila možnosti tudi za vrnitev v slovenski parlament.

Nekje zadaj pa, kljub lastnemu zaklinjanju o nadstrankarskosti, na razočarano desnosredinsko volilno telo računa tudi nova upokojenska stranka Pavla Ruparja. Skratka: volivec, ki mu srce bije na desni, bo imel očitno na prihodnjih volitvah pestro izbiro, kot že dolgo ne. Da se na pomladnem polu po dolgem času intenzivno dogaja, je dobrodošlo in odobravanja vredno, toda v isti sapi vleče za seboj tudi past.

Kaže namreč, da bodo vse desnosredinske stranke, pa najsi bodo tri ali pa pet, na prvih rednih prihodnjih volitvah, evropskih, nastopile samostojno. Ker je prag za izvolitev bistveno višji kot na državnozborskih volitvah, bi se dejansko utegnil zgoditi črn scenarij, ki ga je omenjal Janša, z drobitvijo glasov do te mere, da bi se od desnosredinskih strank v Evropski parlament prebila zgolj ena, kakih 25 % glasov s te strani pa bi šlo v prazno.

Tak scenarij bi bil slab signal za pomladnega volivca, ki bi lahko bodisi presodil, da se desnosredinskih strank v prihodnje ne splača voliti, bodisi da se splača voliti le eno – največjo. A po drugi strani bi bilo to svarilo pred parlamentarnimi volitvami: le v sodelovanju in povezovanju je ključ do uspeha. Pa naj se sliši še tako banalno, a levica je v tem lahko »zgled«: tudi če je ne poveže vsebina ali program (in običajno je ne), zanjo je zadosti močno vezivo že demoniziran skupni sovražnik.