Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi, v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo hirali od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje.« »Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame nenadoma kakor zanka. Prišel bo namreč nad obličje vse zemlje. Zato bedite in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.« (Lk 21,25–28.34–36)

Kot bi brali kriminalko, se Jezus razgovori o času stiske, ki je predvsem čas »zmede« in čas »strahu«, dveh med seboj zelo povezanih stvari, ki stisko pravzaprav poganjata, jo omogočata. 

Da, prav ste prebrali, ker so časi taki, kakršni smo ljudje, in ne nasprotno, tako je dejala že moja stara mama: »Tajšni ljudje, tajšni cajti«, ali če povemo drugače, časi so takšni, kakršen je naš odziv nanje.

Znamenja

Kajti čeprav se na prvi pogled zdi tako, Jezus ne govori o filmsko apokaliptičnih scenarijih, marveč zgolj o znamenjih, ki jih je menda deležna vsaka generacija ljudi, ter o dolžnosti, ki jo ima, da se nanjo primerno odzove. 

To so namreč namigi, ki jih Bog pošilja človeštvu, da razume, kaj storiti. 

»Znamenja bodo,« je rekel Jezus, »na soncu, luni in zvezdah« (Lk 21,25). In ta družba poraja veliko število znamenj, očitnih znamenj, svet se radikalizira, postaja vse bolj nasilen, svet je nepravičen in je precej sebičen.

Ne prvič, ne zadnjič. Vendar znamenja niso problematična, problematično je to, kaj z njimi naredimo oziroma kaj se ob njihovem pojavu začne dogajati v nas: »Bodite pozorni nase, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi« (Lk 21,34). 

Ker namreč ne gre samo za opazovanje znamenj zunaj nas, temveč tudi – in predvsem – tistih, ki se istočasno porajajo v nas samih. Kajti to, kakšen je naš odziv – pozor, kdaj tudi podzavesten –, je resnično pomembno, rekli smo že, da prav na njem zraseta ali zmeda in strah ali pogum in zaupanje. To seveda vpliva tudi na svet, ampak to ni več naša stvar.

Težava, pravi Jezus, je, če se na ta znamenja odzovemo bodisi s »pijanostjo« in »razuzdanostjo«, z mižanjem pred vprašanji, ki nam jih postavlja življenje, z nekakšnim begom v pozabo vsega skupaj, ali pa z »življenjskimi skrbmi«, recimo temu s paniko, zaradi katere človek vidi hudiča tudi, kjer ga ni.

Razmislek in molitev

Pravi odziv, svetuje Jezus za čas stiske – ki je pravzaprav vsak čas –, je »bedenje« in »molitev« (Lk 21,36). Torej čuti, to je biti občutljiv za znamenja, biti pozoren na to, kaj se dogaja, slišati vprašanja, ki se porajajo v tem našem času, a odgovarjati nanje z besedo Boga, ki se sliši v našem srcu, ne pa z besedami, sredstvi, načinom sveta. 

Torej biti drugačen od drugih v odzivu na iste stvari, ko drugi čepijo in gledajo v tla, »se vzravnajte in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje« (Lk 21,28).

Naj povem še drugače? Namesto brezbrižnosti sočutje, namesto zmerjanja pomoč, namesto sovraštva mir, namesto vojskovanja sodelovanje, namesto prepričevanja poslušanje, namesto preklinjanja molitev.

In tako »bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo« (Lk 21,27). Ker je čas stiske za nas čas odrešenja. Sicer ga razumemo narobe.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (48/2021).