Foto: Tatjana Splichal

V kaj naj se vržem, da kaj resničnega zvem, odkrijem in spoznam? V socialna omrežja, v časopise, dnevnike ali tednike? Naj berem časopise, ki imajo rubrike »spovednica«, pa ničesar ne povedo ne o spovednici ne o spovedi? Naj berem objave na spletu in tiskanih medijih, kjer so avtorji s psevdonimi, kraticami in zavajajočimi imeni resničnih ljudi? Naj berem tiskane in elektronske medije, za katere vem, da so jih ustanovili z namenom zavajanja in jih financirajo z olastninjenim ali opranim denarjem?
Kje lahko dobim tisto, kar ni slabo, ponarejeno, prirejeno, ki ni »fake«? Kako lahko presodim, kje so vsebine »gospodarja tega sveta« in kje »Kristusa, kralja vesoljstva« – tistega, ki je o sebi dejal, da je »resnica« in da nas bo le resnica »osvobodila«? Kje lahko dobim novice in vsebino, ki odsevajo starodavno modrost: unum, bonum, verum, pulhrum – enkratno, dobro, resnično, lepo?

Mesec verskega tiska obhajamo v katoliški Cerkvi, obhajamo pa tudi nedeljo družbenega obveščanja. Morda bi bilo boljše imeti nedeljo (teden, mesec) katoliških medijev, kjer bi poudarili pomembnost in dostopnost katoliških vsebin v tiskanih medijih in na družbenih omrežjih, kriterije dobrega, resničnega, avtorsko avtentičnega in evangeljskega.

Katoliški verski tisk, tudi ta, ki ga berete, na Slovenskem obstaja, je zavezan evangeljski Resnici, resničnemu, dobremu, lepemu in enkratnemu tudi s podpisom resničnih avtorjev z imenom in priimkom. Enako velja za že dokaj solidno močno navzočnost katoliških medijev na drugih področjih družbenega obveščanja, spletu in tudi na družbenih omrežjih.

Na mestu je ugotovitev: »Povej mi, kaj bereš, in povem ti, kdo si«, naj bo na mestu še spodbuda: »Dobro misel 'čivkni' naprej.«

Odlomek s prve strani Družine