Klenima staršema so se otroci rojevali v letih od 1906 do 1933. Nekateri otroci so umrli že v rani mladosti, drugi so doživeli krajšo življenjsko pot, omenjena slavljenca pa sta doživela izjemno starost. Kot zanimivost, najmlajši brat Peter je bil edini rojen v porodnišnici v Ljubljani, kar je bilo v takratnih časih na podeželju prava posebnost. Njegova mama je bila ob porodu stara že 45 let. Bila je slabega zdravja, zato so se odločili za porod v porodnišnici. Preživeli otroci so si z leti ustvarili svoje družine in odšli od doma. Na kmetiji so ostali gluhonemi brat Nante, ki se je kljub svoji bolezni izučil za čevljarja (šošterja) ter gluhonema sestra Marija in brat Franc, ki je prevzel kmetijo in si ustvaril svojo družino.

S pesmijo in bratsko ljubeznijo skozi težke čase 

Angela se je rodila 23. maja 1923 kot 11. otrok. Svoja mladostniška leta je ob trdnem delu preživljala s svojimi sorojenci. Po zgodnji smrti očeta, ko je bila stara 11 let, so morali vsi otroci trdo delati na kmetiji, da bi preživeli. Izguba očeta je prizadela vso družino, zlasti mamo, ki je morala poskrbeti za vseh 16 otrok. Ta tragedija jih je izoblikovala v poštene in delavne sobrate, ki so si vedno stali ob strani in so nesebično pomagali svoji materi. Kljub težavnemu delu na kmetiji, so se otroci ob večerih družili in prepevali. S petjem so premagovali žalost in gorje, saj so živeli v zelo težkih časih, ko je bilo vsega v pomanjkanju. Bratska ljubezen, optimizem, predvsem pa dobra volja, upanje na boljše in lepše čase, so jih vedno spremljali in povezovali med seboj.

Angela Golob. FOTO: Ana Kaker

Vojne grozote 

Angelino družino je močno zaznamovala druga svetovna vojna. Starejši bratje so se pridružili partizanom, dekleta pa so pomagala materi na kmetiji. Vdova je bila venomer v strahu, kdaj bodo življenjsko ogroženi, kdaj bodo morali bežati od doma, kaj bodo našli, ko se vrnejo domov, povrhu vsega pa še lačni in velikokrat v mrazu. Na srečo so imeli domači mlin, tako da jim moke ni manjkalo, to pa je bil včasih glavni vir preživetja za lačna usta. Kljub težkim razmeram so si bratje in sestre med seboj pomagali. Angela je bila med vojno tudi partizanska kurirka. Velikokrat je bila poslana na različne konce Zgornjesavinjske doline, kamor je nosila skrivna sporočila in pošto. Ta neizprosna vojna leta so jim vzela največ: ljubljena brata ter brezskrbno in srečno otroštvo.

Življenje teče naprej 

Po koncu vojne je Angela spoznala poštenega in delovnega sovaščana Roščovega Folta, s katerim sta se zbližala in leta 1948 povila hči Katro. Po odsluženju vojaškega roka, sta se februarja 1952 tudi poročila. Ustvarila sta si dom, kjer so vladali sreča, radost in medsebojna pomoč. 

Leta 1970 se je poslovil oče in mož, star komaj 48 let. V najlepših letih življenja je pustil v negotovosti ženo Angelo, tedaj staro 47 let in še dva nepreskrbljena sinova, hči si je medtem ustvarila svojo družino. Angeli se je življenje v trenutku sesulo v prah. Nenadomestljiva izguba je pustila na njenem zdravju trajne posledice. Kljub težkim trenutkom je Angela skrbela za dom in sinovoma omogočila šolanje. Sinova sta kaj kmalu zapustila dom in si ustvarila družino, medtem ko je Angela živela osamljeno življenje brez iskanja nove sorodne duše.

Na jesen življenja 

Kljub težkemu življenju z mnogo preizkušnjami, se je Angela vztrajno borila iz leta v leto za boljši jutri. Živela je za trenutke, ko jo bodo obiskali njeni domači. Največ veselja je imela s svojimi devetimi vnuki, v zadnjem obdobju pa tudi z desetimi pravnuki. Dobri Bog pa ji je namenil tako dolgo življenje, da je dočakala rojstvo prapravnučka Šimna, ki sedaj skupno predstavlja že 5 generacijo. Med drugim je Angela rada vrtnarila, pletla raznovrstne izdelke za vnučke in nabirala zdravilna zelišča iz katerih je pripravljala domača zdravila. Njena velika življenjska strast pa je branje revij, knjig in molitvenikov. Iz njih je še vedno črpa življenjske modrosti. Najraje prebira Nedeljski dnevnik, kateremu je zvesta že več kot 50 let. 

Življenjske preizkušnje ji niso prizanašale tudi v zadnjih letih, ko je njeno življenje nekajkrat viselo na nitki. Leta 1995 je prebolela pljučnico, nato pa je v času korone dvakrat zaporedoma znova prebolela, a se je vedno znova pobrala z močno voljo. Tudi zlom kolka, ki ji je onemogočil stati na nogah, je ni zaustavil. Tako kot pravijo domači, Angela kljub svoji starosti ostaja močna, polna energije, humorja in modrih misli. Bogu se zahvaljuje za vse kar je dosegla. 

Peter Funtek 

Peter Funtek se je rodil 29. maja 1933 v Ljubljani, kot zadnji otrok materi Ani in očetu Janezu. Ko je bil Peter star eno leto, je izgubil očeta. Z brati in sestrami je otroška leta preživljal v Donikovih pečeh, kjer so pasli koze in ovce. S sedmimi leti je šel Peter v šolo, a njegovo šolanje se je po treh letih končalo, saj so zaradi vojne šolo zaprli. 

Peter Funtek. FOTO: Ana Kaker 

Pri 18 letih se je Peter zaljubil v Cesarjevo Ivanko, s katero se je tudi poročil in še pred služenjem vojaškega roka, leta 1952 postal oče sinu Petru. Ivanka je rodila še sinove Janeza, Jožeta, Alojzija ter hčerki Kristino in Miko. Smrt sina Alojza pri 12 letih je močno prizadela tako Ivanko kot Petra. 

Otroci so začeli hoditi v šolo in se kmalu odselili od doma. Kot pravi Peter so se otroci vedno radi vračali domov. Leta 2003 je Peter izgubil še ženo Ivanko, ostal sam in skrbel za kmetijo. Za Petra je skrb za živino v hlevu predstavljala največje veselje, bil pa je tudi strasten čebelar. Kljub starosti se še vedno ukvarja z živinorejo, ob tem pa mu rad pomaga njegov sin. Kmečka dela na kmetiji je vedno dopolnjeval s svojim življenjskim motom: dobra volja in druženje z domačimi, prijatelji in s sosedi, s katerimi se je vedno dobro razumel. Peter se nadvse razveseli obiskov svojih petih otrok, pa tudi enajstih vnukov in osemnajstih pravnukov, kateri mu velikokrat polepšajo nedeljske popoldneve. 

Tradicionalna šega »pobiranja suhomesnatih izdelkov« 

Žena Ivanka je bila tudi ena izmed glavnih pobudnic za tradicionalno šego »pobiranja suhomesnatih izdelkov« v Podvolovljeku, na čast Podvolovlečkega zavetnika svetega Antona, katerega god se praznuje 17. januarja. Že več kot 40 let gredo žene in dekleta od hiše do hiše in nabirajo meso in mesne izdelke. Nato pa se pripravi kmečka »gavda« v bližnji gostilni, kjer se nabrane dobrote ob dobri volji, plesu, prepevanju tudi pojedo. Peter je tudi velik ljubitelj knjig in revij, ki jih rad prebira in si s tem krajša dolge dneve. Je devetdesetletnik, poln optimizma, humorja in dobre volje.