V nedeljo 1. septembra 2024, je bila na študijskih dnevih Draga na Opčinah tradicionalna maša, letos jo je daroval p. Branko Cestnik, ki je po njej predaval na temo Umetnost in vera. Dejal je, da že od gimnazije naprej išče v umetnosti svoj izraz. Vendar je v petnajstih letih tudi obnovil petnajst streh, tudi na treh cerkvah.

Kot uvod v predavanje je opozoril, s čimer je nakazal rdečo nit predavanja, da je na letošnjem odprtju olimpijskih iger v Franciji režiser sredi sekularizirane Francije sicer uprizoril ateistični šov, vendar je uporabil tudi like in podobe iz religioznega sveta. Moderni izraz je poplemenitil z religioznimi simboli.

Tradicionalno je v nedeljo na študijskih dnevih Draga dopoldne maša. Letos jo je ob somaševalcu p. Ediju Kovaču daroval p. Branko Cestnik. FOTO: Ivo Žajdela

Religija je skozi zgodovino potrebovala umetnost

Potem se je »sprehodil« skozi zgodovino teme umetnost in vera. Pričel je s podobo Pramatere, ki so jo našli v Srbiji na enem najznamenitejših arheoloških najdišč v srednji Evropi, v Lepenskem viru, ki leži v najdaljši evropski soteski in ob najdaljši srednjeevropski reki Donavi. 9.000 let stara podoba Pramatere prikazuje povezavo vere in umetniški izraz podobe.

Po Julienu Riesu obstajajo tri prasestavine religije: mit (zgodba, pripoved, nauk), simbol (metafora, povezovalna podoba, predmet, kraj ... med imanentnim in transcendentnim) in obred (dejanje stika s transcendenco, prošnja, praznovanje). Obstajajo tudi tri poti v izrazno oziroma umetniško: umetnost jezika (ustno pripovedništvo, literatura, pesništvo), simbol oziroma umetnost upodabljanja (slikarstvo, kiparstvo) in obred oziroma umetnost uprizoritve (teater, glasba, ples, arhitektura). Predavatelj je dejal, da je religija skozi zgodovino potrebovala umetnost, porojevala umetnost, zaznamovala umetnost in si je umetnost tudi podrejala. Že od začetkov vidimo, da se je umetnost (za razliko od rokodelskih obrti) gibala v polju duševnega, duhovnega in presežnega.

P. Branko Cestnik in p. Edi Kovač. FOTO: Ivo Žajdela

V Cerkvi se je skozi stoletja močno zasidrala pot lepote

V starozaveznem razodetju so (bili) elementi glasbe, plesa, pesmi, ritualistike, stavbarstva, vendar ne podobe. Dovoljena umetnost je služila za spomin in slavljenje Boga in Božjih del. Upodabljanje Božjega so razumeli kot laž in bogokletje, kot stalno grožnjo resnici in pravovernosti. In da so se na ta način razlikovali od poganov.

Zgodnje krščanstvo se je še držalo pravila neupodabljanja Božjih stvarnosti, ob koncu antike pa je prišlo do zmage podobe. Menih sv. Teodor Studit je v 9. stoletju, v času ikonoklastnih polemik izjavil: »Če umetnost ne bi mogla upodobiti Kristusa, bi to pomenilo, da se ni učlovečil.« Filozofinja Simone Weil pa je izjavila: »Lepota je izkustveni dokaz, da je učlovečenje mogoče.« V Kristusu še tragično zmore po poteh lepote in umeten (instrumentalni) zvok postane molitev (Bach). Upodabljanje Boga je v moči učlovečenja dovoljeno do take mere, da lahko s pomočjo umetnika slikarja pogledamo v »notranjost« troedinega Boga. V Cerkvi se je čez stoletja močno zasidrala in do danes ostala zasidrana via pulchritudinis, pot lepote. Sv. Janez Damaščan je dejal: »Če ti pogan reče: pokaži mi svojo vero, ga popelji v svetišče in mu pokaži okrasje ter razloži vrsto svetih podob.« Kljub temu je (bil) v širšem krščanstvu živ tudi starozavezni, celo ikonoklastni duh, nazadnje v kakšni obliki protestantizma (predavatelj je prikazal podobo kalvinistične cerkve v Haarlemu na Nizozemskem, kjer je samo arhitektura in nobenih podob).

P. Branko Cestnik je po maši predaval na temo Umetnost in vera. FOTO: Ivo Žajdela

Konec vladavine lepega

V sklepnem delu predavanja se je Branko Cestnih opredelil tudi do novodobnih izraznih sredstev v umetnosti, ko lahko govorimo celo o koncu vladavine lepega. Pri sodobni umetnosti so umetniki najprej naredili korak od podobe k potezi. Umetniško delo išče prvinskost (barva zaradi barve, zvok zaradi zvoka) in človeška čutila potegne v nove neslutene svetove (abstrakcija). Ob tej je nastal problem skušnjave razbitja stvarnosti.

Drugi korak v sodobni umetnosti je bil, da so izrazno nadomestili z lepim. Umetniško delo je lahko grdo, banalno, kakofonično, prazno, nesmiselno, provokativno, žaljivo, neobrtno ..., a ker je izrazno, pritegne pozornost in ponudi neko estetsko zadovoljstvo. Pri tem je lahko problem, da ko odrineš lepo, odrineš tudi dobro in resnično.

Tretji korak v sodobni umetnosti je bil ločitev od vere. Rezultat tega je: tudi če damo na stran striktno versko in idejno plat (ateizacija in sekularizacija), je že samo razbijanje stvarnosti ter izničenje lepega dovolj, da pride do razkola med umetnostjo in vero, med umetniki in Cerkvijo. Cerkev namreč z grdoto nima kaj početi.

Letošnji predavatelj na študijskih dnevih Draga p. Branko Cestnik. FOTO: Ivo Žajdela

Cerkev je nagovarjala in prosila umetnike, da se ne oddaljijo preveč

V sodobni umetnosti se je torej ločitev od vere zaostrila. V 20. stoletju je prišlo do dveh temeljnih vprašanj. Ali umetniki potrebujejo Cerkev? Odgovor je ne. In: ali Cerkev potrebuje umetnike? Odgovor je seveda, da. Papež Pavel VI. je leta 1964 umetnikom sporočil: »Naša služba potrebuje vaše sodelovanje ... Če bi nam vi ne pomagali, bi naša služba postala jecljanje ...«

Kako pa je v najnovejšem času, v začetku 21. stoletja? Tudi tu je predavatelj uporabil dve vprašanji. Ali umetniki potrebujejo Cerkev? Odgovor je ne, razen za cenene provokacije in instant publiciteto. In, ali Cerkev potrebuje umetnike? Odgovor je ne, saj ima druge medije.

Branko Cestnik je ob tem zaključil, da vseeno prihaja do srečanj med sodobno umetnostjo in vero. Cerkev je tudi uradno nagovarjala in prosila umetnike, da se ne oddaljijo preveč: leta 1964 se je Pavel VI. srečal z umetniki v Sikstinski kapeli, leta 1999 je Janez Pavel II. pisal Pismo umetnikom, leta 2009 se je Beneditk XVI. srečal z umetniki v Sikstinski kapeli.

P. Branko Cestnik med predavanjem. FOTO: Ivo Žajdela

Cerkev vztraja, da se lepoti ne smemo odreči

Cerkev sodobni umetnosti priznava avtonomijo in svobodo. Sodobna umetnost je sposobna neslutenih globin in širitve jezika, kar lahko zaživi tudi v Cerkvi.

Cerkev vztraja, da sta umetnost in vera vsaj sestrični, če ne sestri. V umetnosti bo vedno hrepenenje po absolutnem.

Cestnik je citiral pisatelja Ferija Lainščka, ki se je pred kratkim navdihoval pri C. G. Jungu z besedami, da se zaveda, da je res vse skupaj »razplasteno v neskončnost, in da je ta neskončnost pravzaprav božanska«.

Cerkev vztraja, da se lepoti ne smemo odreči. Dostojevski je dejal: »Lepota bo rešila svet.« Papež Benedikt XVI. pa: »Pristna lepota odpira srce hrepenenju, želji po spoznanju, po ljubezni, po hoji k Drugemu in po stopiti Preko sebe.« Umetniki so »varuhi lepote«.

Video posnetek nastopa Branka Cestnika: youtube

Danijel Devetak, Cerkev vztraja, da se lepoti ne smemo odreči, Branko Cestnik, Draga, Opčine, Novi glas, 5. 9. 2024

1/6