Šesti pečat je zgodovinski roman o preganjanju kristjanov na antičnem Ptuju v času Dioklecijanovega poskusa izbrisa krščanstva v rimskem imperiju. Subtilno se naveže na tematsko nit iz Cestnikovega prvega romana Sonce Petovione. Dogajanje med leti 284 in 304 spremljamo skozi oči osmih izpostavljenih likov, tudi preganjalcev, kot je bil Dioklecijan. Njihove usode povezuje Viktorin Ptujski, ki velja za prvega latinskega razlagalca Svetega pisma in celo prvega pisatelja z današnjega slovenskega ozemlja.

Krščansko skupnost vodi škof, pisatelj in nazadnje mučenec Viktorin Ptujski

Zgodovinski viri nakazujejo, da je krščanstvo na antični Ptuj in s tem v širši del Panonije prišlo pred letom 200. Cestnik je Ptuj izpred 1800 let natančno in pretanjeno rekonstruiral že v romanesknem prvencu Sonce Petovione. Stoletje pozneje na dediščini likov iz tega romana svojo zgodbo gradi nova generacija, ki se mora v Šestem pečatu soočiti z enim od najbolj krutih obdobij krščanske zgodovine.

V času cesarja Dioklecijana na tem območju deluje utrjena in močna krščanska skupnost, ki jo vodi škof, pisatelj in nazadnje mučenec Viktorin Ptujski. Že v antični Petovioni se Cerkev sooča z danes razširjenim pojmom tako imenovanih oddaljenih kristjanov. Znajde se na prepihu med nevarnostjo barbarskih vpadov na eni strani in pritiski rimske oblasti na drugi. Eksuperat Sibiden je spoštovan in ugleden meščan ter varuh knjižnice, ki velja za največjo dragocenost krščanske skupnosti.

Avtor je domišljijsko pripoved mojstrsko naslonil na vire

Vloga žensk je v romanu vse prej kot obstranska. Sibidenove hčere Karita, Lucida in Serena – naj bodo v vlogi matere, žene, prepisovalke knjig, varuhinje knjižnice ali posvečene device – so osrednje nosilke razuma, svetlobe, svetosti in upanja. 

V času cesarja Dioklecijana je duhovna izpraznjenost rimskega panteona vse očitnejša. Za gluhoto oltarnega prostora pa je oblast okrivila kristjane. Pritisk nanje se stopnjuje od edikta do edikta. Rešitev za posameznika je lahko tudi komaj zaznaven nagib glave, ob katerem popisovalec (z naslovnice knjige) na svoj triptih naredi jasen zaznamek. 

Minoren poklon poganskim bogovom pa je obenem pot med odpadnike Cerkve, kjer se »rešitev« spremeni v večno pogubljenje. Ta pretresljiv notranji boj in viharni čas med drugim doživimo tudi skozi zgodbo upokojenega rimskega vojščaka Jantumarja, depresivna duševna stanja cesarja Dioklecijana ter tragično osebno zgodbo osrednjega preganjalskega lika Klavdija Zalmoksina.

Avtor domišljijsko pripoved mojstrsko nasloni na arheološke in zgodovinske vire, tako da so povsem izmišljene le redke praznine na platnu zgodovinskega dogajanja našega širšega antičnega prostora.

Naslovnica knjige dr. Mihaela Napotnika o sv. Viktorinu Ptujskem iz leta 1888.

Roman Šesti pečat je drugi v trilogiji

Branko Cestnik (1965, Ptuj) je otroštvo preživel na Hajdini pri Ptuju. Po gimnaziji in služenju vojaškega roka je ob delu v opekarni začel zahajati v Kartuzijo Pleterje. 

Leta 1986 je vstopil v misijonarski red klaretincev, ki ga je poslal na študij v Rim in kasneje v noviciat v Madrid. Na gregorijanski univerzi se je poglabljal tudi v vprašanja teologije lepote in umetnosti. Na salezijanski univerzi je diplomiral, kasneje pa tudi magistriral s temo Iskanje Boga v gledališču Eugena Ionesca. 

Leta 1995 so ga posvetili v duhovnika. Služboval je kot študentski duhovnik v Mariboru, nato kot župnik na Frankolovem. Že kot bogoslovec se je začel uveljavljati kot pisec, komentator in kolumnist v katoliških in drugih medijih. 

V prispevkih v esejistični obliki razglablja o različnih verskih, filozofskih in družbenopolitičnih vprašanjih našega časa. Je urednik revije Cerkev danes, redni kolumnist pri tedniku Družina in komentator na Radiu Ognjišče. 

Leta 2016 je pri celovški Mohorjevi izdal knjigo Manj, boljše, tišje z izborom najodmevnejših zapisov iz spletnega dnevnika, ki je kasneje, septembra 2019, presegel milijon ogledov. 

Roman Šesti pečat je drugi v trilogiji, ki jo je avtor zastavil s svojim leposlovnim in romanesknim prvencem Sonce Petovione, takratnim finalistom za nagrado kresnik.

Breda Pugelj – Cesta do proge

Celjska Mohorjeva družba je izdala knjigo Breda Pugelj Cesta do proge.

Kot je o romanu zapisal Tone Partljič: Tri ženske, tri usode. Tri življenjske zgodbe iz mesta ob cesti, ki vodi do železniške proge, rahlo zadenejo druga ob drugo. 

Marina, Katja in Veronika se morajo vsaka zase v Ibsnovi maniri soočiti z usodnim dogodkom iz svoje preteklosti. V inventuri svojih frustriranih in zapletenih življenj se spopadajo s travmatični vojnimi izkušnjami, odsotnimi očetovskimi figurami in fatalnimi materami. 

Pritegnejo s svojo danes vse pomembnejšo problematiko staranja in osamljenosti ter analizo odnosov med žensko in moškim. Vanje je vsajen globok humanizem. Nekoliko pozen, a vsekakor uspešen literarni debi dramske igralke Brede Pugelj.

Tri ženske, ujete v mreže usodnih dogodkov iz preteklosti

Vse se začne s prepirom v avtoričini glavi. Tam se rodijo tri ženske, preproste in vsakdanje, pa vendar tako zapletene in ujete v mreže svojih usodnih dogodkov iz preteklosti. 

Marina, zdravnikova hči, je bila plesalka, ki se je odlikovala kot partizanska bolničarka. Po vojni je bila vzorna mama samohranilka, vse do nekega nerazumljivega trenutka, ko se je popolnoma spremenila. Otroka je poslala v rejo k sestri, se zaprla med štiri stene in s kupovanjem velikih količin alkohola spodbujala ne prav laskave govorice. Ko se veliko pozneje na njenih vratih prikaže odrasel sin s svojo partnerko, je končno čas za odkrite karte.

Kako se bo končala njena zadnja pot do proge?

Tudi učiteljica Katja je po invalidski upokojitvi svojo bolečino zaprla med štiri stene. Ko je nepojasnjeno in nenadoma umrla njuna dojenčica, sta z možem vsak zase in vsak po svoje pestovala bolečino. 

Ko nekega dne na njuna vrata potrka mlado dekle z otrokom v naročju, vanjo zreta dva odtujena sostanovalca brez vsake iskre življenja. Bo otročiček, ki kljub njunemu odporu za več dni ostane v njunem varstvu, zmogel razbiti led v njunih dušah ter ozdraviti bolečino, ki se je zažrla vanju?

Veronika je ostarela knjižničarka z odtujenim sinom edincem, ki živi na drugem koncu sveta. Ob napredovali Parkinsonovi bolezni jo ujamemo med natančnimi pripravami na zadnji dan njenega življenja. Kako se bo končala njena zadnja pot do proge?

V zgodbah treh žensk je avtorica nanizala celo vrsto motivov, ki nam vedno znova globoko zarežejo v življenje, pa se o njih redko pogovarjamo.

Breda Pugelj je upokojena dramska igralka

Breda Pugelj (1934, Ljubljana) je upokojena dramska igralka. Igralsko pot je začela kot članica SLG Celje, potem se je zaposlila v Drami SNG Maribor, kjer je ostala stalna članica do upokojitve leta 1992. 

Njena biografija vsebuje dolgo vrsto najrazličnejših vlog, vse od naivk in karakternih vlog pa do osrednjih likov najbolj znanih klasičnih dramskih del. Pozneje je začela raziskovati vlogo umetnosti v psihoterapiji in se posvetila psihodrami, plesni in glasbeni terapiji. 

Veliko se je ukvarjala z gledališko dejavnostjo za otroke in mladino. Prevedla je več kot trideset književnih in dramskih del ter strokovne literature. Doslej so izšli njeni deli za otroke Škrat Matevž in Razigrana abeceda ter Želim, hočem, zmorem, dramska besedila, napisana za uporabnike VDC »Polž«. Cesta do proge je njen romaneskni prvenec.

Francine Rivers – Odrešenje ljubezni

Celjska Mohorjeva družba je izdala prevod knjige Francine Rivers Odrešenje ljubezni.

Konec 19. stoletja je bila ameriška Kalifornija obljubljena dežela za iskalce obilja, bogastva in uspeha. V navalu zlate mrzlice bi moški prodali dušo za prgišče zlata, ženske pa svoje telo za prenočišče. Za zlagano kuliso poslednjega bordelskega zatočišča živi angelska lepotica z zlomljeno dušo, polno krivde, sramu in sovraštva. Zanjo je ljubezen plehka laž, odrešenje pa nemogoča iluzija. 

Ko se namreč odločimo, da nismo vredni ljubezni, smo sami sebi največji rablji. Toda Božja ljubezen je brezpogojna ...

V Angel, kot so Sarah preimenovali, spozna Božji smisel za ironijo

Sarah od moških ne pričakuje ničesar drugega kot izdajo. Prvo in največjo zakrivi njen oče, ki jo skupaj z njeno mamo zavrže. Osirotelo osemletno deklico prodajo v prostitucijo. V rosnih otroških letih se na najkrutejši način nauči, da v življenju ne more pričakovati ničesar dobrega. Da je zgolj predmet, ki ga moški za plačilo uporabljajo, zvodniki pa zlorabljajo. 

Njena hrana je sovraštvo in smisel vsakega novega dne prezir. Lepotica je v sebi prazna in mrtva. Michael Hosea pa je poln prazaupanja in vere v Božjo milost. Ob prvem pogledu na Angel, kot so Sarah preimenovali, spozna Božji smisel za ironijo, saj mu je jasno, da mu je Bog prav to dekle izbral za bodočo ženo. 

O brezpogojni Božji ljubezni, ki življenje edina spreminja zares in dokončno

V odnosu, polnem upiranja in bojevanja, jo Michael preprosto, vztrajno in brezpogojno ljubi. Dekletovi obrambni zidovi se počasi rušijo in njeno zamrznjeno srce se začne topiti. 

Moškega, ki je drugačen od vsega, kar je kdaj v življenju srečala, vzljubi, a to ljubezen prekrijejo sence strahu in občutki nevrednosti. Angel pobegne in se znova zateče v temo, ki ji je edina znana in domača. Na koncu se mora soočiti z resnico, da jo resnično lahko ozdravi le tisti, ki jo ljubi še bolj kot Michael. 

Literarna mojstrovina je zgodba o brezpogojni Božji ljubezni, ki življenje edina spreminja zares in dokončno.

Francine Rivers

Z romanom Odrešenje ljubezni je ponovno odkrila osebno vero v Boga

Francine Rivers (1947) si je zgradila uspešno pisateljsko kariero in s številnimi uspešnicami zaseda najvišja mesta lestvice New York Timesa (živi v severni Kaliforniji). 

Odrešenje ljubezni je prelomni roman, saj je z njim ponovno odkrila svojo osebno vero v Boga. Z njim in vsemi v nadaljevanju se je vpisala med svetovne klasike krščanskega leposlovja. 

V slovenščino je doslej preveden roman Glas v vetru (2016). Za svoja dela je Rivers prejela številna priznanja in nagrade. 

Njeni romani so prevedeni v več kot 30 jezikov.