Kot so zapisali v založbi, je zgodovinski roman simpozij pozabljenih zgodb. Med zgodbami, ki v slovenskem prostoru nikoli niso bile zares povedane, so usode slovenskih mobilizirancev v nemško vojsko v času druge svetovne vojne.

Zanje se vojna po kapitulaciji tretjega rajha ni končala zares. V Pogovorih z Njo podoživimo dramo prisilnega vojaka v tuji vojski, neodgovorjena vprašanja, ves absurd in tragiko vojnega stanja.

Kar so generacije naših dedov zakopale vase ali le v prebliskih in šepetu zaupale najbližjim, je Branko Cestnik sestavil v neminljiv pomnik časa na trdnih kamnih resničnih historičnih dogodkov.

Vrnitev prisilno mobiliziranega v nemško vojsko iz Normandije

Jakob Špilek z Dravskega polja je prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Avgusta 1944 se s svojo razbito enoto umika iz Normandije.

V kaotičnih razmerah poslednjih izbruhov svetovne morije njegovo usodo zaznamujejo tri ženske. V francoskem Amiensu njegovo bit preizprašuje odločna in revolucionarno razpoložena Fabienne, pri prečkanju Rena ga pred smrtjo zaščiti mrtva nacistka Traudlind, ki mu spregovori skozi blodnjavost obsmrtnega doživetja, ob koncu vojne pa ga pred najhujšim reši kmetica Anna, ki mu ponudi privlačen in lep, a tuji povojni svet.

Po dolgi poti z zahodne fronte, polni absurdnosti vojnih političnih razmer, se Jakob jeseni 1945 skupaj s številnimi rojaki podobne usode končno vrne v domovino.

A na Karavankah se njegova kalvarija ne konča. Vojnega odpadnika z napačne strani zgodovine obtožijo vohunstva in ga v zaporu izstradajo skoraj do smrti.

Ko se končno znajde pred Marijino podobo na Ptujski Gori, pod plaščem spozna sebe in vse svoje tovariše.

Prav Marijin plašč kot nevidna tkanina pokriva njihove usode in razpleta nitke vse do srebrnih in zlatih nakovalc v domačem Brunšviku in objemu zvestega dekleta Gere.

Odlomek iz romana (stran 218)

Pljunil ga je. Pljunek je priletel Jakobu v oči in desno lice. Prvič v življenju je bilo, da ga je nekdo pljunil v obraz.

Niso ga pljunili bahati Starošinčani, s katerimi se je kot otrok parkrat stepel pri kamniti geodetski piramidi, ki je med drugim zapovedovala mejo med šentjanško in cirkovško faro ter med mariborskim in ptujskim okrajem.

Niso ga pljunili nemškutarji pred vojno in Nemci med vojno, čeprav je bil zanje Vindišar, po njihovi teoriji nekak polčlovek.

Niso ga pljunili Francozi, kjer je bil okupator. Še razkačena gospa Fabienne je pljunila v tla, ne vanj, s simbolnim pljunkom, ne s pravo sluzjo.

Ruski jetniki, ki jih je stražil pri flensburških mlinih na veter, so razočarano zmajevali z glavami in mu očitali, da je slavjanskij brat v nemeckom plašje, niso pa ga popljuvali.

Tudi Američani, ki so ga zasliševali v Amorbachu, ga niso pljunili v obraz, pa so njegove krogle na fronti zadele kakšnega od pešakov z one strani Atlantika, verjetno koga poslale pred nebeški sodni stol.

Tuji svet ga ni pljunil. Repatriiranec se mu je moralo reči, vohunstva je moral biti osumljen, pod Triglavom se je moralo zgoditi, da so njegove veke in lica dočakala topel pljunek.

Predstavitev Redne zbirke 2023 v knjigarni Celjske Mohorjeve družbe v Ljubljani 14. novembra 2022. Od leve: urednik Jernej Kusterle, urednica Saška Ocvirk, Igor Grdina, Branko Cestnik, France Cukjati, urednica Cvetka Rezar Mlakar. FOTO: Ivo Žajdela

Tretji roman Branka Cestnika

Branko Cestnik (1965, Ptuj) je otroštvo preživel na Hajdini pri Ptuju. Po gimnaziji in služenju vojaškega roka je ob delu v opekarni začel zahajati v Kartuzijo Pleterje.

Leta 1986 je vstopil v misijonarski red klaretincev, ki ga je poslal na študij v Rim in pozneje v noviciat v Madrid.

Na gregorijanski univerzi se je poglabljal tudi v vprašanja teologije lepote in umetnosti. Na salezijanski univerzi je diplomiral, pozneje pa tudi magistriral s temo Iskanje Boga v gledališču Eugena Ionesca.

Leta 1995 je bil posvečen v duhovnika. Služboval je kot študentski duhovnik v Mariboru, nato kot župnik na Frankolovem.

Že kot bogoslovec se je začel uveljavljati tudi kot pisec, komentator in kolumnist v katoliških in drugih medijih. V prispevkih v esejistični obliki razglablja o različnih verskih, filozofskih in družbenopolitičnih vprašanjih našega časa.

Je urednik revije Cerkev danes, redni kolumnist pri tedniku Družina in komentator na Radiu Ognjišče.

Leta 2016 je pri celovški Mohorjevi izdal knjigo Manj, boljše, tišje z izborom najodmevnejših zapisov iz spletnega dnevnika, ki je pozneje, septembra 2019, presegel milijon ogledov.

Večernica Pogovori z Njo je po Soncu Petovione (2019) in Šestem pečatu (2022) njegov tretji roman.

France Cukjati: Na poti iskanja

V redni zbirki 2023 je Celjska Mohorjeva družba izdala knjigo Franceta Cukjatija Na poti iskanja. Kaj in koga človek vse življenje išče?

Na poti iskanja je delo, ki vsebuje literarna, filozofska, teološka in življenjska razmišljanja.

Človek je bitje, ki išče. Vse življenje, v sreči in nesreči, v zdravju in bolezni, od rojstva do smrti. Ne žene ga samo raziskovalna radovednost, ampak predvsem nagonska potreba po razumevanju sebe in sveta. Človek namreč išče nekaj, kar je za vsem tem ...

Cukjatijevo delo Na poti iskanja je multidisciplinarno, saj posega na mnogotera področja: filozofijo, teologijo, sociologijo, psihologijo, ekonomijo, politiko in vse tja do umetnosti.

Predstavitev knjige Franceta Cukjatija v knjigarni Celjske Mohorjeve družbe v Ljubljani 14. novembra 2022. FOTO: Ivo Žajdela

Človek stalno krmari med dvema skrajnostma

Njegova osebna doživljanja sveta ponujajo vpogled v življenje intelektualca, ki je del svojega življenja posvetil religiji. Ta dvojnost predstavlja rdečo nit skozi celotno knjigo.

Dihotomična razmerja se pojavljajo od prve do zadnje strani ter med seboj ločujejo antipole: lépo – gŕdo, dôbro – slábo/zlò, pristno – zlagano, resnično – lažno/ponarejeno, naravno – umetno itd.

Človek po Cukjatijevem mnenju stalno krmari med obema skrajnostma ter bolj ali manj (ne)uspešno zavzema karakteristike enega ali drugega. Z rojstvom je namreč otrok čist, t. i. tabula rasa, in deležen svobodne izbire (ne staršev, pač pa samega sebe). Šele osebne odločitve ter lastna dejanja pa ga zaznamujejo in mu določijo identiteto. Na človeku samem je torej, ali se bo obrnil k svetlobi ali k sencam in temi – okolje mu pri odločitvi samo pomaga s tem, da ga usmerja, vendar pa ga ne določa.

Odlomki iz knjige (str. 178)

Danes je še posebno ogrožena človekova individualnost. Digitalno okolje kot še nikoli doslej zasipava človeka s skrajno poplitveno miselnostjo.

Človek ne more več kritično absorbirati neizmernega števila podob in idej, ki vstopajo vanj. Ne misli več on, ampak drugi mislijo zanj.

Do skrajnosti razbohotena medijska industrija zanj opazuje in presoja življenje. Presoja in vrednoti vse, ki jih človek pozna, in tudi njega samega.

Človek je postal pasiven receptor, brezosebna številka v množici. Večkrat celo hote duši svojo najbolj osebnostno razsežnost, to je vest, ko beži od moralne odgovornosti.

V tem begu postaja razklan, nesrečen, nevrotično nemiren, hiti od vtisa do vtisa, spremeni se v stroj, samo da ne bi zaslutil ali celo zaslišal klica svoje vesti. Edino zdravilo je, da se v tem hlastanju po sekundah zaustavi, se v tišini zave svoje eksistence, odgovorno stopi pred sebe in pred Boga, da torej ne sledi slepo kričavemu potrošniškemu okolju, ampak iskreno prisluhne svojemu notranjemu klicu.

Četrta knjiga Franceta Cukjatija

France Cukjati se je rodil leta 1943 v Šentgotardu pri Trojanah. Po prvi stopnji gradbene fakultete v Ljubljani je vstopil v jezuitski red, končal filozofijo v Zagrebu in teologijo v Frankfurtu.

V 70. letih je bil s svojimi poljudnoznanstvenimi članki prisoten tudi v slovenskem katoliškem tisku. Nekaj let je v Novi Mladiki kot nepodpisan avtor polnil rubriko Stiska sodobnega človeka.

Po izstopu iz jezuitskega reda in po končanem študiju medicine v Ljubljani je dolga leta deloval kot splošni zdravnik, najprej v Ljubljani in nato na Vrhniki.

Leta 2000 je stopil v politiko. Najprej je bil državni sekretar na Ministrstvu za zdravje, nato pa tri mandate poslanec, 2005–2008 pa tudi predsednik Državnega zbora Republike Slovenije.

Aprila 2012 se je upokojil. Leta 2014 je v samozaložništvu izdal knjigo Od kod in kam?. Človekova bivanjska usmerjenost, leta 2015 je pri založbi Nova obzorja izšla njegova knjiga Poti in stranpoti slovenske politike, leta 2018 pa pri Celjski Mohorjevi družbi monografija Slovenske podobe zla.