Frossard, ki je umrl l. 1995, je bil član slovite Académie française ter osebni prijatelj papeža Janeza Pavla II.. Slovenci ga poznamo kot avtorja knjige Bog obstaja, srečal sem ga, manj ga poznamo kot premišljevalca judovstva. Frossard je o Judih zapisal lepo in močno prispodobo: »Tako kot Rona v svojem toku prečka Ženevsko jezero, ne da bi se izgubila, tako zgodovina judovskega ljudstva prečka zgodovino sveta, ne da bi se zlila z njo.« Judovstvo je namreč od svojega nastanka pomenljiv del svetovne zgodovine, deloma gonilo te iste zgodovine. Hkrati ostaja zelo svoje, drugotno, alternativno, zato kar naprej obkroženo s sovražniki. Frossard se je ukvarjal s srčiko antisemitizma. 

Preberite tudi: Preživeli iz holokavsta opozarja: Zgodovina se ponavlja!

Judje so prve priče živega Boga

Ugotovil je, da Judje »motijo«, ker so prve priče živega Boga. Motijo lahko kristjane in muslimane, ker bodo do konca sveta obdržali zgodovinsko prvenstvo v srečanju z živim Bogom. In iz istega razloga lahko motijo tiste ideologije in režime, ki si domišljajo ustvariti družbo brez Boga. Antisemitizmov je lahko več, vsi pa imajo podobno globinsko logiko: nasprotovanje prvotni Božji izvolitvi, ki so je v zgodovini odrešenja bili deležni Judje. Po tej notranji logiki neškodljivega antisemitzma ni. Kdor na podzavestni ali zavestni ravni začne sovražiti Jude zaradi njihove izvolitve, jih bo prej ali slej začel fizično napadati in ubijati.

Izsušiti korenino krščanstvu

Teolog in kardinal Walter Kasper, v Vatikanu svoj čas odgovoren za dialog z judovstvom, je letos izdal knjigo Judje in kristjani – eno samo Božje ljudstvo. Podobno kot Frossard tudi on ugotavlja, kako osrednja je za judovstvo Božja izvolitev. Kasper analizira nacizem in njegov načrt o popolnem uničenju Judov in judovstva. Nacizem je hotel metafizični red sveta postaviti na glavo. S preganjanjem Judov je zanikal Božji odrešilni načrt, na mesto Boga je hotel postaviti biološko raso. S tem da je holokavst Judov imel še en pretanjeni namen: izsušiti korenino krščanstvu. Če bi padlo judovstvo, bi prej ali slej padlo tudi krščanstvo. Nacionalsocializem je na to računal. Po tragediji druge svetovne vojne smo se kristjani in Judje začeli globlje zavedati naše medsebojne povezanosti. Cerkev je v desetletjih po vojni naredila zelo pomembne korake k odstranitvi antisemitizma iz svoje srede in k teološki redefiniciji odnosa med obema religijama.

Čustvo s spiralasto strukturo

Če povzamem: antisemitizem ni nikoli zgolj neka začasna politična drža vezana na kritiko države Izrael, kot bi ga radi eni prikazali. Antisemitizem ima podzavestno in religiozno komponento, ki ji ne morejo uiti niti ateisti. Antisemitizem je čustvo s spiralasto strukturo, ki vodi v vedno večje zavračanje Judov kot takih, na koncu v nasilje nad Judi. Danes je antisemitizem za del muslimanskega in arabskega sveta pravcata zla duhovna hrana, nekakšna identiteta sovraštva. Kot vidimo, se ta antisemitizem z lahkoto širi v Evropo. Za kristjane ni nepomembno spoznanje, da tisti, ki hoče uničiti Jude, bo hotel v naslednjem koraku uničiti kristjane. Če uporabimo Kasperjevo prispodobo: najprej izsušiš korenino, nato z lahkoto opraviš z deblom.