Poudarili so, da je namen »družtva na svetlo dajati in razširjevati dobre knjige, ki um, serce in voljo ljudi razsvetliti in požlahtniti ... da mi svojo književnost in svoj jezik olepšamo in obogatimo in tako tudi slovenski narod na višjo stopnjo prave keršanske omike in izobraženosti povzignemo«. Skrb za lepo slovensko besedo je bila naslednjim rodovom praktično položena v zibko. Prek knjig, ki jih je izdajala Družba sv. Mohorja, ki nam danes bolj domače zveni kot Mohorjeva založba, smo se Slovenci učili brati. To misel še danes najdemo zapisano celo v učbenikih, ki so namenjeni državnim šolam. Kar presenetljivo, kajne. Dobremu zgledu so se postopno pridružile druge slovenske založbe. Nekatere so bile kratkega veka, spet druge že preštevajo lepa leta s spodobno bero knjižnih naslovov. Družina je zagotovo med njimi. Dolgo tradicijo ima tudi Slovenski knjižni sejem, kjer se vsako leto na ogled postavi slovenska literarna krajina.

Ne glede na to, kakšne knjige radi beremo, mora biti naša pomembna skrb, da izbiramo med dobrimi, kakovostnimi knjigami.

Kdor se je v tem tednu odpravil na Gospodarsko razstavišče, se je lahko sprehodil med stojnicami, ki so se šibile pod različnimi knjigami. Toda ne glede na to, kakšne knjige radi beremo, mora biti naša pomembna skrb, da izbiramo med dobrimi, kakovostnimi knjigami. Knjigami, ki človeka ne pustijo praznega, ga ne osiromašijo; ne duhovno in ne jezikovno. Tega se premalo zavedamo. Glede na to, kaj vse ugleda luč sveta, se včasih vprašam, ali ni bolje ne brati kot brati slabe knjige, ki delajo hudo slovenskemu jeziku in bralčevi duši. Toda glede na rezultate raziskave Knjiga in bralci VII, ki so bili v okviru založniške akademije predstavljeni na letošnjem knjižnem sejmu, bi se morali v vsakem primeru krepko zamisliti. Gre za raziskavo bralnih in knjigokupnih navad, ki jo v Sloveniji v določenih časovnih intervalih izvajajo že dobrih petdeset let.

Pogosto so prve žrtve »varčevalnih« ukrepov prav naročnine na kakšno revijo.

Glede na zadnje rezultate je več kot jasno, da bralna moč našega naroda usiha. Branje je vedno manj vrednota, domače knjižnice, ki so bile nekoč velik ponos naših domov, se pospešeno krčijo ali celo izginjajo; še posebno v stanovanjih in hišah mlajših generacij. Ko sama vidim prazne stene v sodobnih hišah, si ne morem kaj, da ne bi pomislila na številne zgodbe naših ljudi iz preteklih generacij. Kako so radi brali in kako je bila knjiga zanje dragocenost. Še naš oče večkrat pove, kako so mu na paši krave večkrat pobegnile, ker je bral in pri tem pozabil na vse okoli sebe. Presenetljivi so seznami časopisov, ki so jih imele nekoč naročene slovenske družine. Četudi je bila doma še takšna revščina, se je denar za slovensko literaturo vedno našel. Premnogi so se raje odpovedali zadnjemu koščku kruha kot knjigi. Zavedali so se namreč, da pisana beseda odpira in približuje človeku različne svetove, ga uči in spodbuja k premišljevanju o času, v katerem živi. Zavedali so se, da z branjem »svoj jezik olepšamo in obogatimo in tako tudi slovenski narod na višjo stopnjo prave keršanske omike in izobraženosti povzignemo«. Danes je popolnoma drugače. Pogosto so prve žrtve »varčevalnih« ukrepov prav naročnine na kakšno revijo. 

Eden od avtorjev raziskave je opozoril na dva zaskrbljujoča trenda – na eni strani številke kažejo, da šolski sistem izgublja ugled kot motivator branja, na drugi strani pa imamo skoraj sedemdeset odstotkov odraslih, ki jih uvrščamo med nebralce ali zelo občasne bralce. Taki odrasli predstavljajo otrokom in mladim vse slabši bralni zgled. Ne more biti drugače. Če otrok svojih staršev nikoli ne vidi brati, zakaj bi sam bral? Zakaj bi se mu branje zdela pozitivna vrednota?

Le tretjina prebivalcev prebere več kot tri knjige na leto. Seveda se mora taka okrnjenost poznati tudi v inovativnem, ustvarjalnem, prožnem razmišljanju.

Avtor opozarja tudi na močno korelacijo med bralno in matematično pismenostjo ter inovativnostjo in izpostavlja, da je eden od vzrokov, zaradi katerih ostaja Slovenija (pod)povprečno inovativna država, tudi v tem, da le tretjina prebivalcev Slovenije vzame v roke več kot tri knjige na leto. Si morete misliti?! Le tretjina prebivalcev prebere več kot tri knjige na leto. Seveda se mora taka okrnjenost poznati tudi v inovativnem, ustvarjalnem, prožnem razmišljanju. Toda prav na področju inovativnosti smo Slovenci v preteklih stoletjih dosegali pomembne mejnike. Na našo inovativnost, ustvarjalnost, iznajdljivost smo bili še kako ponosni. Da smo kot mali narod več kot odlično parirali sosednjim, veliko večjim narodom. Nismo imeli svoje vojske, ne svojih vladarjev, imeli smo pa velike ljudi. Kako ponosni smo na premnoga imena naših rojakov, ki so dosegli mednarodno prepoznavnost. Če hočete malo osvežiti spomin, vzemite recimo v roke knjigo Edija Gobca Slovenski ameriški izumitelji in inovatorji, v kateri je na skoraj 370 straneh predstavil Slovence, ki so v Ameriki, vsak na svojem področju, dosegli sam svetovni vrh ter tako krepili slovensko samozavest, med tujci pa tudi slovensko razpoznavnost in ugled. Tudi danes še vedno najdemo na pomembnih mestih slovenska imena.

Če ne bomo začeli spreminjati našega odnosa do knjige, do branja, ne moremo pričakovati, da bomo tudi v prihodnje posegali v svetovne ali mednarodne vrhe in ostajali konkurenčni.

Toda ali se nam začrtuje tudi taka prihodnost? Glede na rezultate bralnih navad ne. Če ne bomo začeli spreminjati našega odnosa do knjige, do branja, ne moremo pričakovati, da bomo tudi v prihodnje posegali v svetovne ali mednarodne vrhe in ostajali konkurenčni. Ravno nasprotno, postajali bomo vedno bolj povprečni, celo podpovprečni. Različne raziskave, ne samo ta, ki jo omenjam, že kažejo v to smer. Na nas je, na vsakem posamezniku, pa tudi na družbi kot celoti, da naredimo vsak svoje delo. Ali kot so zapisali začetniki najstarejše slovenske založbe: »Naše dolgo ne obdelano polje je široko – kar se od nas tirja, je imenitno in težko: za to je nam treba več delavcov in sdružnih sil in moči.« Torej, treba je združiti moči in sile, pa bo.

No, dobra novica, ki jo je prinesla raziskava, je, da se je izboljšala pogostost branja otrokom. Če je leta 2019 otrokom pogosto bralo 29 % staršev, je to leta 2024 počelo 37 %. Tudi to je nekaj, kajne. Za začetek.