Papež Frančišek je službi branja beril in delitve obhajila v stalni in institucionalni obliki odprl tudi za ženske. Kot danes poroča Radio Vatikan, dokument motu proprij z naslovom »Spiritus Domini« spreminja 230. člen kanonskega prava.

V praksi sicer ne gre za novost, saj ženske med bogoslužjem pogosto berejo Božjo besedo ali opravljajo službo ob oltarju, bodisi kot ministrantke ali delilke obhajila, v skladu s pooblastili škofa. Zdaj ti dve službi z ustreznim pooblastilom dobivata še stalno in institucionalno obliko. Papež Pavel VI. je leta 1972 odločil, da omenjeni službi lahko opravljajo samo osebe moškega spola, papež Frančišek pa je želel, tudi ob upoštevanju ugotovitve zadnjih škofovskih sinod, navzočnost žensk ob oltarju postaviti na institucionalno raven.

Motu proprij »Spiritus Domini« spreminja prvi odstavek 230. člena kanonskega prava, ki je določal, da so »moški laiki« lahko »za stalno sprejeti v službo bralca ali mašnega pomočnika«. Izraz »moški laiki« je zdaj nadomestila beseda »laiki«, kar vključuje tako moške kot ženske. Papež Frančišek v dokumentu pojasni, da »so nekatere škofovske sinode jasno pokazale potrebo po doktrinalni poglobitvi tega argumenta«, da bi tako »odgovorili na naravo karizem in zahtev časa« ter »podprli vlogo evangelizacije, ki pripada cerkvenim skupnostim«.

Laične službe, utemeljene na zakramentu krsta, so lahko zaupane vsem laikom

Sveti oče piše, da je »v zadnjih letih prišlo do doktrinalnega razvoja«, ki je pokazal, kako imajo določene službe, ki jih postavlja Cerkev, kot »temelj skupno stanje krščenih in kraljevsko duhovništvo, prejeto po zakramentu krsta«; te službe »so bistveno drugačne od posvečene službe, ki se prejme z zakramentom svetega reda«. Papež ob tem spomni, da je tudi »utrjena praksa latinske Cerkve potrdila, kako so te laične službe, utemeljene na zakramentu krsta, lahko zaupane vsem laikom, ki so sposobni in so moškega ali ženskega spola«.

Papež Frančišek je obenem napisal tudi pismo prefektu Kongregacije za nauk vere, kardinalu Luisu Ladarii, v katerem pojasnjuje teološke razloge za svojo odločitev, pri tem pa se sklicuje na drugi vatikanski cerkveni zbor in na potrebo, da »se znova odkrije soodgovornost vseh krščenih v Cerkvi, na poseben način poslanstva laikata«.