Skozi prosojnosti do presežnosti

Pesniška zbirka Braneta Senegačnika Prosojnosti nas popelje do edinstvene pesniške izkušnje, ki se v mnogih pogledih približa molitvi. Kljub »prosojnosti« pa je treba pri vsaki pesmi znova odstreti tančico, v katero je zavit njen globlji pomen. A prav to »odvijanje«, »lupljenje« plasti do samega bistva, prestavlja temeljno izkustvo in hkrati bralski užitek. Dostop do obzorij Presežnega.

Sleherna pesem je samosvoj trenutek

Pesmim pričujoče pesniške zbirke, razdeljene v deset sklopov, ki so smiselno uvedeni s skrbno izbranimi citati pesnic in pesnikov iz različnih svetovnih literatur, je skupna odsotnost strogih pesniških oblik, denimo soneta, katerega mojstrska oblika je sicer značilna za avtorja. Namesto tega je pesnik izbral prosti verz; gre za smiselno izbiro, ki se najbolj »prilega« značaju pričujoče zbirke. Prosti verz ima namreč svoj estetski učinek, hkrati pa zadosti ustvarjalni težnji, katere cilj je pogosto izraz svobode, (miselne) prostosti, (duhovne) prostranosti. Kot v spremni besedi opaža dr. Milosav Gudović, je »sleherna pesem /.../ samosvoj trenutek, ki kliče po enkratnem in preprostem izrazu. Po lastni tonalnosti.«

Tančice, v katere so skrbno zamotana sporočila pesmi

Prosojnosti, rdeča nit istoimenske zbirke, ne delujejo, kot bi bržkone najprej pomislili, le na vizualni ravni. Čeravno se bralec ob branju pesmi najlažje poda ravno med prosojnosti tančic, v katere so skrbno zamotana sporočila pesmi (ali, še pogosteje, le diskretne spodbude k razmišljanju), zmorejo priklicati tudi druge čute: prosojnost tišine, denimo, nezadržno vabi k premišljevanju, meditaciji, k iskanju zavetja v izbranem naboru podob, ki jih je pesnik vtkal med vrstice. Bralna izkušnja tako zadobi še povsem nove dimenzije; poezija dobesedno vabi bralca k branju z vsemi čuti ter ga napelje k izkustvu, v katerem tudi sam deli pesnikovo osebno doživetje in njegov uvid v naravni red stvari. Pesnik nam skuša približati pesem tudi kot človeku lastno govorico, ki se zmore roditi le v njegovih globinah in ga kot najbližja molitvi približati stvarstvu ter – med tančicami prosojnosti – tudi Preseženemu.

Pesnik Brane Senegačnik s knjigo Prosojnosti. FOTO: Ivo Žajdela

Presežno, ki preseva skoz naravo in človeka

Iz spremne besede dr. Milosava Gudovića, str. 122–123): Pesniška meditacija je prepis prebliskov, duhovna vaja, v kateri se učimo, da je prosojnost starejša od razsojanja, da tu »ni več zunaj in znotraj« in da povsod vlada »strašni mir neizrekljivega« (Mir). Kdor poje s pogledom, se odreče ogledovanju. »Nedolžni lik sveta« v Senegačnikovi poetiki stoji nasproti »velikemu slepemu ogledalu« (Brez imena), se pravi nasproti jazu, ki ne soglaša z zagonetnostjo svetnih pojavov in za katerega je sleherna živa in neživa stvar le od-sev njegovih sil. Obratno smer opazovanja pesnik ponazori v Pomladnem večeru, kjer nekako pokuka za portret in pečat subjekta ter sebi in bralcu zaupno pošepeta: »Uganka si, smrtno nežna. / Hrbtna stran ogledala.« Pojoči pogled je neprojektivno dejanje, sprejetje prosojnosti, Presežnega, ki preseva skoz naravo in človeka, hkrati pa je estetsko in ontološko prvotno, neulovljivo. Pesnik se zato sprašuje: »Kaj ti bo ogledalo, / ko oslepiš navznoter?« V globino (ne v pasivni globini!) lahko ljubezensko drhtimo, hkrati pa tudi oslepimo. Izbira je in ni naša.

Literarni klasik

Dr. Brane Senegačnik (1966) je slovenski pesnik, esejist in prevajalec. Diplomiral in doktoriral je iz klasične filologije, zaposlen je na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Glavno področje njegovega raziskovanja je grška tragedija. Objavil je več pesniških zbirk, med drugim Tišine (Celjska Mohorjeva družba, 2014) in Pogovori z nikomer (Slovenska matica, 2019). Izbori njegove poezije so uvrščeni v različne antologije, ki so izšle bodisi v slovenščini bodisi v tujem jeziku (angleščini, ruščini, hrvaščini, srbščini, madžarščini, irščini). Njegova besedila so uglasbili nekateri najvidnejši predstavniki različnih generacij slovenskih skladateljev (Lojze Lebič, Igor Štuhec, Damijan Močnik in drugi).

Napisal je knjigi esejev o duhovnih problemih sodobne slovenske kulture (V iskanju izgubljene mere) in o nekaterih poglavitnih literarnoteoretičnih in poetoloških vprašanjih (Paralipomena poetica). Je avtor več prevodov iz grške, rimske in renesančne književnosti (Ajshil, Sofokles, Evripides, Epiktet, Pindar, Giovanni Pico della Mirandola, Vittoria Colonna).

Za prevod Senekovega Ojdipa je leta 2012 prejel Sovretovo nagrado. Dejaven je tudi kot publicist. Že vrsto let piše kolumne v Družinini prilogi Slovenski čas. Bil je zadnji glavni urednik Nove revije. Leta 2021 je prejel nagrado Prešernovega sklada, 2023 pa je bil izvoljen za izrednega člana SAZU.

Pesnik Brane Senegačnik in avtor spremne besede Milosav Gudović. FOTO: Ivo Žajdela

Molitev

Tu vsakdo osami, / kolikor koli nas pride.

Znamenje / ni več / znamenje, pot / ni več / pot.

Tu / smo / tu.

Kot bronasti orli / v sinjini / plavajo besede v molku. / Niso besede, / so sence tišine.

Tako se dotikamo vsega.

Tako ni nihče sam.

1/4