Brane Senegačnik: Pogovori z nikomer 

Brane Senegačnik (1966), po izobrazbi klasični filolog, je pesnik, esejist, revajalec, literarni znanstvenik. Kot univerzitetni docent se znanstveno posveča predvsem raziskovanju grške tragedije. Znan je po prevodih klasičnih antičnih pisateljev v slovenski jezik. Za prevod Senecovega Ojdipa je prejel Sovretovo nagrado (2012), za splošno ustvarjanje pa nagrado Prešernovega sklada (2021). Bil je zadnji urednik znamenite Nove revije.

Brane Senegačnik se je postavil v središče sodobne slovenske poezije tako rekoč v tistem trenutku, ko je začel objavljati svoje prve pesmi v Novi reviji in reviji Literatura, predvsem pa od izdaje svoje prve zbirke Srčni grb (1991) dalje, saj je na slovensko literarno prizorišče stopil z zrelo, tehtno in bogato pesniško besedo.

Zbirka Pogovori z nikomer pomeni logično nadaljevanje, obenem pa tudi bogato nadgradnjo Senegačnikove dosedanje pesniške poti. Med sodobno poezijo, ki pogosto zvesto beleži enolične, sive in puste pokrajine vsakdana, je Senegačnikova poezija v zbirki dragocen biser, saj vrača upanje, da obstajajo prostori zasvetja, kjer človekova bivanjska stiska in veličina obenem zasijeta v vseh valovanjih luči, od temnih do svetlih tonov, od črnine samote do žarenja lepote, od disharmonične tonalitete do klasične sonetne ubranosti.

Daljšo spremno besedo Po-govor o tišini in (njeni) pesmi je knjigi napisal Alen Širca.

Simona Podergajs Fajgelj: Martinove zgodbe

Simona Podergajs Fajgelj se je rodila leta 1960 v Celju in preživela prvih deset let na Dobrni, ki je bila takrat idiličen zdraviliški kraj pod Paškim kozjakom, kjer so otroci še tepežkali in kjer so pozimi divjali po vasi parkeljni. Višje razrede osnovne šole je obiskovala v Celju in tam tudi leta 1978 na prvi Gimnaziji v Celju z odliko maturirala. Vpisala je študij kemije na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo in ga 1982 uspešno zaključila. Potem se je zaposlila na Univerzi v Ljubljani kot raziskovalka in se ukvarjala s sintezo heterocikličnih spojin. Po opravljenem magisteriju leta 1985 je postala asistentka na Katedri za organsko kemijo in leta 1991 s tega področja doktorirala. Leta 1994 se je preselila z družino v okolico Dunaja. Ko sta otroka odrasla, je prišel čas, ko je lahko sedla in napisala knjigo Martinove zgodbe, ki se ji je dolga leta pletla v glavi in ki jo čuti kot nekakšno obvezo do ljudi, ki so ji pripovedovali zgodbe in ji tako pomagali zgraditi značaj in svet vrednot.

V tej otroški pripovedi se prepletajo zgodbe iz življenja desetletnega Martina in njegove okolice z zgodbami, ki mu jih pripovedujejo sorodniki in znanci oziroma jih pripoveduje fant sam. Delo je napisano iz zornega kota tega prisrčnega fanta, ki živi s starši v Ljubljani in obiskuje starega ata Martina, staro mamo Ani in prababico Mali na Štajerskem, nono Rosanno pa v Piranu. V šoli ima težave z nekaterimi sošolci in z učiteljico, sklene pa prijateljstvo z Lili, ki ne pozna ne očeta ne starih staršev, in ji odpre vrata k svoji družini. Tudi sicer živi njegova okolica pisano življenje z vsemi problemi današnjega časa. Nekatere zgodbe, ki jih pripovedujejo drug drugemu, skušajo približati ljudsko izročilo in davno minule čase, druge so bolj moderne, vse pa imajo nalogo kratkočasiti, tolažiti in spodbuditi k razmišljanju.

Stefan Feinig: Vampirji svetlobe

Stefan Feinig, rojen v Celovcu (Avstrija), je koroško-slovenski pisatelj, pesnik in esejist, ki piše v nemškem in slovenskem jeziku. Obiskoval je gimnazijo za Slovence v Celovcu, pozneje pa diplomiral iz publicistike in filozofije. Živi in ustvarja na Dunaju kot pisatelj in urednik spletne revije WARDA. Za svoja dela je bil večkrat odlikovan, med drugim je prejemnik Pospeševalne nagrade dežele Koroške za literaturo (2019), Mohorjeve nagrade za prozo v slovenskem jeziku (2020) ter nagrade Hohenemser Literaturpreis (2021).

Svoj prvenec je leta 2015 izdal v nemščini, sledila je dvojezična pesniška zbirka, v novejšem času pa objavlja večidel v slovenščini. Prejšnja knjiga 374, s podnaslovom Poem, je bila znova dvojezična, Vampirji svetlobe pa so spet slovenski. Gre za eksperimentalno literarno interpretacijo filozofije Georgesa Batailla, Jeana Baudrillarda in Platona. V pripovedi se moški in ženska v zaslepljenosti odpravita na pot odkrivanja resnične, božanske svetlobe. Pri tem popolnoma razgalita svojo notranjost ter poskušata dognati zakonitosti in načela človeške biti. Stefan Feinig se v svoji pripovedi odpravlja na iskanje odgovorov o medčloveških odnosih. Pot ga vodi do najglobljih notranjščin človeške biti. Navsezadnje na pot iskanja samega sebe, pri čemer ubira nove literarne poti s svojstvenim literarnim performansom.

Peter Handke: Lepi dnevi v Aranjuezu

Peter Handke je mednarodno visoko odlikovan pisatelj (prejemnik Nobelove nagrade) in prevajalec (med drugim je prevedel dela Gustava Januša in Florijana Lipuša) in je najbrž v tujini najbolj znan sodobni avstrijski pisatelj. Svojih slovenskih korenin ni nikdar zamolčal, temveč jih je od svojega prvenca Sršeni (1966) prek romana Ponovitev (1986) do velikokrat odlikovane drame Še vedno vihar (2010) rad tematiziral.

V delu Lepi dnevi v Aranjuezu gre za prefinjeno, subtilno izvezeno besedilo o globinskih, umljivih in nedoumljivih razmerjih med moško ter žensko naravo. Ujeto je v poletni pogovor med Njim in Njo na cvetočem vrtu poznega poletja, pogovor o ljubezni, o vzponih in padcih življenja, o temnih breznih, ki jih nosimo v sebi. A tudi o eskapizmu (pobegu) iz brutalnega vsakdanjika, ki pobeglima omogoči narediti globoke vrtine v svojo dušo; o pobegu v idilično naravo, a tudi begu z omejenim trajanjem. Turbulentno življenje namreč tik pred koncem intimne drame vdre v mentalno dogajanje in ga pretrga.

Lirično besedilo je nekakšna bralna drama (Lesedrama). Kot tako je bilo v Sloveniji uprizorjeno v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu (sezona 2017/18) in doživelo velik uspeh.

Norbert Gstrein: Ko sem bil mlad

Avstrijski pisatelj Norbert Gstrein se je rodil leta 1962 na avstrijskem Tirolskem. Študiral je matematiko na univerzah v Innsbrucku, Stanfordu in Erlangenu in sklenil študij z disertacijo o logiki vprašanj (Zur Logik der Fragen). Objavljati je začel ob koncu osemdesetih let 20. stoletja in do danes ustvaril skoraj dvajset proznih besedil. Za svoje pisateljsko delo je prejel številne literarne nagrade, med drugimi tudi nagrade Ingeborg Bachmann, Alfreda Döblina, Uweja Johnsona in Thomasa Manna. Za roman Ko sem bil mlad (Als ich jung war) je leta 2019 prejel prestižno Avstrijsko knjižno nagrado (Österreichischer Buchpreis). Z družino živi v Hamburgu.

In vsebina romana Ko sem bil mlad? Spraševanje, kaj vemo o drugih, kaj o sebi.

Na začetku je samo poljub. Ampak ali to sploh obstaja, samo poljub? Franz si bo leta belil glavo, da bi doumel dogodke ene same noči v svoji mladosti. Lačen življenja in hrepeneč po sreči se v romanu znajde na poteh, na katerih postanejo vse gotovosti vprašljive ... Roman o poželenju, krivdi in potlačevanju.