FOTO: Jože Potrpin

Br. Miran Špelič se je v nagovoru pri maši svojemu profesorju zahvalil za vse besede, dejanja, zglede in pričevanja: »Za vse tisto, kar se včasih težko izrazi z besedo, vendar vemo, da obstaja.« Dar hvaležnosti je primerjal s popotnico, ki so jo nekoč, kot je dejal, »kot kovanec pod jezikom nosili k Haronu«, zdaj pa so to »naše molitve, hvaležnost, da se to popotnico izroči pred nebeškim sodnim stolom. Ob zgodbi sv. Hieronima pred nebeškim sodiščem, ki jo je pokojni poslovenil in tako rad pripovedoval, je p. Miran dejal, da je Kajetan Gantar »držal svojo krščansko vero in jo izpričeval vse življenje. Dar, ki ga je dobil od staršev, je gojil in ohranjal v težkih in lepih časih.« Ta dar, je dejal br. Miran, pa je znal tudi vračati, dajati, še posebej v časih, ko je bil povabljen, da sodeluje pri prevodu Svetega pisma, iz grščine je za Standardni prevod prevedel Apostolska dela.

FOTO: Jože Potrpin

Prvi prt si je stkal sam 

Da je Kajetana Gantarja prevzelo Penelopino tkanje – tako je naslovil tudi tretjo, zadnjo knjigo spominov. »Poglejte žaro! Ni obdana samo z rožami, na njej lahko vidite tudi Penelopin prt, tri skoraj dokončane prte,« je dejal br. Miran in nadaljeval, da si Kajetan Gantar prvi prt za žaro stkal sam: »Od mladih let, z drznostjo mladeniča, ki si je upal biti sam, brez staršev v težkih vojnih časih, tkal ga je po vojni z bistrostjo uma na univerzah, akademijah, tkal ga je z vztrajnostjo zrelega moža, v nepopustljivosti, zvestobi svoji misli – za kar je bil tudi okronan s Prešernovo, Zoisovo in drugimi nagradami.«

Pokojnikova vnukinja Živa Kolenc. FOTO: Jože Potrpin

Drugi prt z drobnimi nitkami tkemo vsi mi

Drugi prt so tkali njegovi bližnji, oče in mama: »Kakšen ponos je vel iz njegovih besed, ko je govoril o starših,« je dejal br. Miran: »Pa ponos nad sorojenci, brati in sestrami. Ponos do žene Rožamarije, skrbi in objemi do otrok Damjana, Celine in Marijane, do osmih vnukinj in vnukov ter devetih pravnukov. Hudo je, da ga ni več, a kar ste dobili od njega, se ne uniči, ne mine,« je bližnje tolažil pridigar. Med tkalci drugega prta je naštel tudi sošolce, prijatelje, soplezalce, součitelje, soakademike, študente; drugi prt so tkali sosedje, prijatelji, blagajničarka v trgovini, ki jo je prevzelo njegovo ime … Vsak je prispeval za prt nitko, krajšo ali daljšo, na pravem mestu in prave barve – da se lahko ustvarja občestvo, občestvo, ki ga z drobnimi nitkami tkemo vsak dan. »Ta drugi prt še ni končan, robni del tkemo zdaj mi, ki smo zbrani tu, z molitvijo ali blago mislijo. Ker nikoli ne vemo, kdaj je prt dovolj dolg, prt tkemo v molitvi zanj še dolgo.«

FOTO: Jože Potrpin

Tretji prt je stkala Božja roka

Tretji Kajetanov prt pa ni delo človeških rok. »Tretji prt je tista štola, božja obleka, ki jo daje Bog,« je dejal br. Miran in na primeru mozaične oltarne podobe Vstalega Kristusa pokazal, kako se tke nebeško občestvo: »Z dobroto in dobrohotnostjo, ampak tega ne delamo mi, ampak Bog, ki nam je v knjigi Razodetja obljubil božje življenje, neminljivo Božje telo. V to obljubo verujemo.« Gre za Božjo obleko brez šiva, je dejal br. Miran: »Mi ne bomo žrebali za to obleko, kot so počeli vojaki pod križem. Dediščine Kajetana Gantarja je za vse dovolj. Dediščine, ki ne bo sežgana, ki ne bo zgnila, ker je prišla iz Božjih rok in ki jo je on podaril vsem nam.« Ta »Božja obleka« je po besedah br. Mirana »preplet vseh treh prtov, ki so tvorili Kajetanovo življenje in je po njegovi smrti nam dana v dediščino: da jo nosimo, da smo zanjo odgovorni in da jo predajamo naprej. To je neuničljivi prt našega Kajetana.«

FOTO: Jože Potrpin

Poslovilne besede govornikov

Po maši je bilo v cerkvi več nagovorov: V imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti se ga je spomnila Marija Stanonik, v imenu Filozofske fakultete prodekan dr. Matej Hriberšek, v imenu oddelka za klasično filologijo dr. Brane Senegačnik, v imenu Društva klasikov Nada Grošelj, v imenu Teološke fakultete dr. Robert Petkovšek, z ganljivimi spomini in prigodami pa so se od dedka poslovili tudi vnuki.

FOTO: Jože Potrpin

Br. Miran Špelič se je od svojega profesorja in prijatelja poslovil tudi z zapisom v Družini (objavljeno v novi novomašni številki). Takole je zapisal: »Očeta svojega soministranta Damjana in soigralke pri božičnici Celine sem kot mojstra besed iz starodavnosti srečal, ko sem kot srednješolec prebral Avguštinove Izpovedi, katerih mojstrski prevod Antona Sovreta je s pieteto do svojega učitelja posodobil in mu tako po pol stoletja vsaj še za pol stoletja podaljšal življenje. Potem sva se srečevala v študentskih letih, ko je maloštevilnim navdušencem nad tedaj povsem brezperspektivno klasično filologijo odpiral obzorja grške, rimske in tudi krščanske antike. Naučil nas je brati stara besedila, tako da mi tudi prehod na podiplomski študij v tujini metodološko ni bil na tem področju nič posebnega. Posebno srečanje z njim je bilo na moji latinski novi maši na Ajdni, v odkritih ruševinah cerkve na vrhu hriba nad Žirovnico, kjer se je v tem jeziku opravljalo bogoslužje že ob izteku starega veka. V zadnjih letih pa naju je povezal spet sv. Avguštin skupaj s sv. Hieronimom. Ko je pod mojim vodstvom skupina prevajalcev slovenila Hieronimova pisma, si je prof. Gantar izbral pisma, ki sta si jih izmenjala ta velika cerkvena očeta. In to delo naju je tako povezalo, da se je med nama poleg antike odprl tudi prostor, o katerem pa duhovnik ne sme govoriti.«

Gospod naj mu podari večni mir in pokoj!

FOTO: Jože Potrpin