Čas prvih stoletij, ko so živeli cerkveni očetje, je bil pravzaprav čas stalnih »izrednih razmer«, zato imajo tudi nam danes gotovo marsikaj povedati. 

Morda predvsem to, da nobene razmere niso tako izredne, tako grozne, da jih ne bi bilo mogoče preživeti in v njih videti Božjega gospostva nad časom in zgodovino. 

V času preganjanj kristjanov ni bilo toliko strah samega mučenja kot tega, da bi pod temi pritiski izgubili vero in zatajili Kristusa. To pa je bilo mogoče le zato, ker so imeli obzorje odprto proti Božjemu kraljestvu, za katero so globoko verovali, da prihaja. To obzorje odpirajo tudi nam.

Bog zna vsake okoliščine uporabiti, da se nam približa, če smo le pripravljeni prisluhniti njegovemu odrešenjskemu povabilu.

Kateri cerkveni oče vas še posebej nagovarja v teh »korona časih«?

Takšna »krizna« očeta sta bila predvsem Ciprijan iz severne Afrike tretjega stoletja, še iz časa preganjanj, iz časa t. i. Ciprijanove kuge, prav po njem poimenovane epidemija, ki je več let pustošila po vsem rimskem cesarstvu. 

Ciprijan jo je opisal, med njo pa tudi odločno deloval skupaj s svojo cerkveno skupnostjo v prid bolnikom, obenem pa odpiral pogled k odrešenju. O tem lahko beremo v njegovem spisu O umiranju, ki ga najdete v slovenskem prevodu tudi na spletu. 

Drugi je papež Gregor Veliki, iz obdobja zatona starega veka (Cerkev je vodil v letih 590-604), ko je moral v vlogi rimskega škofa skrbeti ne le za duhovni, ampak tudi za telesni blagor someščanov. Znamenita je njegova procesija z ikono Marije, rešiteljice rimskega ljudstva, proti angelskemu gradu, po kateri je epidemija začela izzvenevati.

Miran Špelič je profesor patrologije in urednik slovenske izdaje revije Magnificat. FOTO: Tatjana Splichal.

Ali pri cerkvenih očetih že zasledimo kakšno misel o adventu kot pripravi na praznovanje Jezusovega rojstva, ali so bili bolj vpeti v pričakovanje drugega Jezusovega prihoda (glede na to, da se je Božič kot praznik uveljavil precej pozno)? 

Pozornost prvih kristjanov je bila usmerjena bolj na velikonočne praznike in na pričakovanje Jezusovega drugega prihoda, vendar pa so v svoji teološki viziji že prepoznavali mnogovrstno Božje prihajanje in govorili o prvem prihodu v času cesarja Avgusta, o drugem prihodu ob koncu časov, pa tudi o vmesnem vsakodnevnem prihajanju v evharistiji, ki spominja na prvi in nas pripravlja na drugi prihod. 

Vsaka sveta maša je nekakšna adventna priprava na prihod v slavi.

Advent, kot ga bomo preživljali letos, je za nas vse poseben izziv, saj epidemija še ni izzvenela. Kako boste vi odgovorili na ta izziv in kaj svetujete nam?

Kot urednik Magnificata moram vse bogoslužne čase živeti dvakrat, enkrat vnaprej, ko pripravljamo slovensko izdajo, enkrat pa, ko pride pravi čas. 

Bogoslužja se vedno bolj premikajo v domače okolje. In ker tam evharistije ne more biti, pride prav kakšno domače obredje. Torej bom tudi letos ponovno skušal v tem času spodbujati k adventnim molitvam s sodobnimi sredstvi, ki so na voljo. 

In če se povrnemo k prvemu vprašanju in odgovoru. Bog je gospodar zgodovine vselej, tudi v našem času in tudi s temi razmerami nam hoče nekaj povedati. Ni nas zapustil. 

Br. Miran Špelič vodi v adventnem času (pa tudi sicer med letom) vsakodnevne večerne molitve na Zoomu. Povabljeni ste, da se tem molitvam pridružite tudi vi. Več informacij in povezavo do spletnih srečanj najdete na spletni strani župnije Bežigrad. 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (49/2020).