Br. Jan Dominik Bogataj je na predstavitvi knjige kardinala Rodeta v dvorani nadškofije Ljubljana – ponovitev predstavitve bo nocoj ob 19. uri v Domu sv. Jožefa v Celju – z mislijo sv. Avguština v latinščini počastil spomin na pokojnega Kajetana Gantarja, ki ga je v dvorani v prvi vrsti čakal prazen stol; namreč kot je povedala ravnateljica Celjske Mohorjeve, ki je knjigo izdala in dogodek organizirala, se je Gantar med prvimi odzval na prejeto vabilo in potrdil prihod, na praznik sv. Rešnjega Telesa, pet dni pred dogodkom, pa ga je Bog poklical k sebi.

»Kajti moj spomin me kliče nazaj in sladkó mi je, Gospod, izpovedovati se ti, s kakimi duhovnimi óstni si me ukrótil in kako si me izravnal, ko si znižal hribe in griče mojih misli, in kar je bilo krivo na meni, napravil ravno, in kar je bilo hrapavo, napravil gladko,« je misel sv. Avguština iz latinščine prevedel Kajetan Gantar.

Objavljamo povzetek iz posega br. Jana Dominika Bogataja: confessio (želja po izpovedi), exomológēsis (priznati zablode) in recordare (spominjati se)

FOTO: Ivan Rampre/Radio Vatican 

Confessio – izpoved, izraz spoznanja

»Želja, da bi se izpovedal, je bila v meni že dolgo«, beremo na prvi strani spominov, ki so po dolgih letih pozornega snovanja in nestrpnega pričakovanja naposled postavljeni pred nas. Ta izjava razkriva duhovno veličino in ni daleč od tiste znamenite Avguštinove: »Moje življenje je izpovedovanje tebe.« Confessio, izpoved je v prvi vrsti pravzaprav glasna razglasitev Božje hvale. Ko Avguštin razlaga Psalm 117: »Ne le izpoved grehov, ampak tudi hvale Bogu.« Kakor je ta dvojna razsežnost živo prisotna v Avguštinovem delu, tako ni nič manj tudi v delu avtorja, po blagohotnosti zaslužnega rimskega pontifa odetega v škrlat. Gre za hvalnico, izpoved, izraz spoznanja. S confessio je sorodna gratiarum actio, zahvaljevanje, njej nasprotna pa praesumptio, prevzetnost.

Kakor Izpovedi hiponskega učitelja tudi spomini rodiškega princa Cerkve bralca silijo k vpletenosti: nikogar ne puščajo hladnega, po nujnosti stvari zahtevajo reakcijo.

Kardinal Franc Rode. FOTO: Ivan Rampre/Radio Vatican 

Exomológēsis – priznanje grehov, duhovno razgaljenje

»Priznati zablode, obsoditi greh, grešnika pa priporočiti Božjemu usmiljenju. Vedeti pa tudi, da Bog lahko naredi velike reči tudi z grešnimi ljudmi«, beremo na eni najbolj temnih strani v knjigi, ko se avtor sooča z grešnostjo v Cerkvi. Že v 2. stoletju, v času Tertulijana, je bila v Cerkvi navzoča praksa priznanje grehov, t. i. exomológēsis, ki označuje vsa dejanja, ki jih obsega javna pokora. Del vsake izpovedi je torej tudi spoved, in sicer javna, ki po eni strani razgalja osebo, po drugi pa vzpostavlja homologijo, skladnost, povezanost, istorodnost duše z Logosom, saj spovedanca duhovno preobraža, ga pobožuje, ga napravlja podobnega Logosu. Eksomologeza je osebno pričevanje (martyría), privedeno do mučeništva, do krističnega križanja lastnega jaza.

Tertulijan omenja prav to nujnost sámo-objave, ki vodi k odrešenju: »Domnevam pa, da se mnogi eksomologezi umikajo ali jo od dne do dne odlašajo, ker bi se morali javno razkriti; mislijo bolj na osramočenje kot na odrešenje.« Kdor junaško sprejme eksomologezo, se torej duhovno razgali: gre za eksistencialno, invokativno in ekstatično razsežnost pričevanja, ki omogoči, da izpovedanec izrazi svojo nedojetnost, vse bogastvo in siromaštvo človekovega duha in srca, ter doživi duhovni preokret; mi pa – kolikor je pač mogoče – ljubeče vstopimo v njegovo resničnost.

 Na predstavitvi knjige v dvorani nadškofije Ljubljana. FOTO: Ivan Rampre/Radio Vatican 

Recordare – spomin je občestvo, pozaba osamljenost 

Spominjati se, kot uči latinska etimologija glagola recordare, pomeni »vračati se k srcu«. Tega se dobro zaveda tudi naš spoštovani avtor: »V spominu obnoviti minule čase in o njih nekaj povedati, prepustiti se spominu in svobodno zaplavati v toku časa«, zapisuje v knjigi. Grški očetje govorijo o praksi molitvenega spominjanja na Boga, o živem zavedanju o Bogu kot protiuteži našemu narcisizmu in grandioznosti. Tak pomnež nas osvobaja iz ječe ega za novo svobodo, saj pravzaprav vstopamo v Božji večni spomin. Vjačeslav Ivanovič Ivanov pravi, da v resnici obstaja le tisto, česar se »spominja« Bog: v trinitarični ljubezni vse ostaja večno. Krščansko spominjanje ni nostalgično in nezaustavljivo vračanje v preteklost, marveč vstopanje v ta večni spomin. Ne gre toliko za razumsko pot, kolikor za življenje v ljubezni: spomin je namreč občestvo, medtem ko je pozaba osamljenost.

Donum – zavest podarjenosti

Namesto contemptus mundi, zavračanja sveta, kardinal, že z naslovom, na sledi za hiponskim učenjakom izraža temeljno dobrost ustvarjenega sveta. Oba vélika duhova, tako numidijski kot kranjski, učita, da kaže ljubiti ustvarjene dobrine, ta svet in nas same v njem – vendar kot dar in ne kot cilj sam na sebi. Svet ljubimo, ker je podarjen od tako dobrotljivega Daritelja. Zavest podarjenosti, ki preveva pričujočo literarno mojstrovino, zrcali največjo človeško zrelost, ali, kot je dejal Avguštin: »Vse to so darovi mojega Boga, ničesar si nisem dal sam: in vse je dobro, vse skupek moje osebnosti.« Kajti prepričan sem, da celotno knjigo in njenega cenjenega avtorja težko bolje izrazi kaj drugega kot brezčasen vzklik hiponskega učitelja: »Ker tudi da sèm, je tvoje darilo.«