Mož se je odpravljal na romanje po prekmursko-štajerski veji Jakobove poti. Uau, sem se razveselila, ves teden bom sama doma, lahko bom risala, pisala, brala in imela pravi dopust. Pa, da ne bo pomote, to ne pomeni, da imam svojega moža vrh glave in da komaj čakam, da gre od doma. Nama je skupaj lepo. Nič pa ni narobe, če gre zakonec kdaj za kakšen dan po svoje. Moj mož rad hodi po Jakobovih poteh, zato sem ga k temu celo spodbujala, saj sem vedela, da bo njemu in prijateljema to koristilo. In res, domov so prišli navdušeni nad lepoto stvarstva – lepoto naše dežele in nad družinami, ki so jih srečevali in so bile pripravljene odpreti vrata svojih src in svojega doma ter jim izkazati gostoljubje.

Moja pričakovanja, kaj vse bom počela v času moževe odsotnosti, pa so se »sfižila« že prvi dan. Tako se mi je samo potrdilo, da moj mož ni vedno kriv za moje propadle načrte! Sicer pa so »šla po vodi« samo moja pričakovanja in se, hvala Bogu, ni zgodilo nič hudega. Nad mojimi priča...