»Obiskal si zemljo in ji dal obilje, z mnogimi rečmi si jo obogatil.« (Ps 65,10) Ko se nas je poleg duhovnika na ladji zbralo še 18 parov in smo pluli po Jadranu, smo čutili to obilje. Pluli smo od otoka do otoka, se kopali v majhnih zalivih in uživali v soncu in vetru, pa tudi v dežju in valovih. Za večino med nami je bilo to prvo takšno izkustvo in velik dar od Boga. Že z naslovom »Božja beseda na valovih«, smo Boga povabili medse in on se je odzval našemu vabilu. Zares smo vsi čutili obilje v medsebojnih odnosih, pa tudi v lepi in navdihujoči naravi. Vsako jutro smo prebirali in premišljevali Božjo besedo in iskali tisti del Besede, ki se dotakne naših globin in nas zdravi.

Nekako sem že na ladji slutila, da »nekomu« to ni všeč. Naš nasprotnik nikoli ne počiva. Išče priložnosti za napad.

In se nama je zgodilo na poti proti domu, ko sva ostala sama v avtu. Zapletlo se je ob na videz nedolžnem vprašanju. Čeprav sva zjutraj pred odhodom ob kavici skupaj prebirala...