Po njej je Bog v molitvi sprejemanja, izročanja, dviganja … postopoma postal moj ljubljeni Oče in Jezus nekdo, s komer ohranjam pristen stik v redni osebni molitvi. On je zmeraj tu, dovolj je, da se odprem njegovi ljubeči bližini, za kar niti ni potrebnih veliko besed, morda le Jezusovo ime, ki varuje in brani. In ob rednem jutranjem branju Božje besede je ta oživela, postala resnična molitev v mojih življenjskih situacijah. Čeprav se rada obračam za nasvet k ljudem, je na koncu tu zmeraj Sveti Duh. Ko se oprem nanj, mi zmeraj pokaže presenetljive rešitve in nove poti k bratom. Kličem ga, da me iz zmedenosti, nerazumevanja, pomanjkanja časa, občutkov nemoči zmeraj znova vodi na pot ponižnosti in zaupanja, kjer domujeta mir in tolažba.