'Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod' (Lk 2,11). Tako je angel sporočil pastirjem betlehemsko novico, Kristusovo rojstvo, prihod Božjega Sina na svet. Samo dve vrsti ljudi sta prodrli v to skrivnost: pastirji in modri, preprosti in učeni. Oboji so imeli nekaj skupnega: ponižnost.

Preprosti pastirji niso poznali politike, niso vedeli za umetnost ali književnost, nihče ni poznal slavnega pesnika Vergila ali slišal za učenega Gamaliela v Jeruzalemu. Vedeli so samo za Boga nad seboj in za ovce okrog sebe. V Boga so verovali, ovce pa pasli in zanje skrbeli. Zavedali so se, da ne vedo nič ali zelo malo. In prav v tej ponižnosti so pastirji v rojenem Odrešeniku spoznali svojega Pastirja.

Drugi so bili modri, učitelji kraljev, poznavalci zvezd in neba, ljudje znanja in znanosti. Kot učenjaki so se zavedali, da ne vedo vsega, zato so na poti v Betlehem spraševali. In prav v tej ponižnosti so našli, kar so iskali, odkrili, kar so slutili, dosegli, kar so upali. Modri so v betlehemskem detetu spoznali Modrost. S tremi darovi so izpovedali svoje spoznanje, svojo vero v Kristusa Boga in človeka.

Tako je tudi danes. Boga sprejemajo preprosti ljudje, ki se zavedajo, da zelo malo vedo. Ali pa pravi učenjaki, ki se zavedajo, da ne vedo vsega. Za oboje je značilna ponižnost. Napovedani Mesija se ni rodil pod milim nebom, marveč v votlini. Kdor hoče stopiti v votlino, se mora skloniti, ponižati. Kdor pa tega ne naredi, ne spozna resnice in ne ve, kaj je božič. Šele ko se ponižamo in postanemo majhni, odkrijemo velike stvari, spoznamo neskončnega, velikega Boga v podobi betlehemskega deteta. Ponižen človek vidi stvari drugače kakor ošaben. Gleda strop votline, toda vidi nebo in zvezde. Gleda dete, a spozna Boga, ki ga ne moreta zaobjeti nebo in zemlja. Gleda jasli in vidi prestol, ovčjo stajo in vidi kraljevsko palačo. Ponižnost mu govori, da je to dete Božja beseda, učlovečeni Bog, rojen iz Device Marije. Rojen v času, a hkrati večen. On je sprejel našo človeškost, da bi nam dal svojo božanskost, naš 'nič', da bi nam dal svoje 'vse'. Božič je razodetje neskončnega Boga in njegove ljubezni do človeka. 'O človek, spoznaj svoje dostojanstvo!', vzklika sv. Leon Veliki.

S temi mislimi škofje voščimo vsem sobratom duhovnikom, redovnikom, diakonom, bogoslovcem, sestram redovnicam in vsemu Božjemu ljudstvu Cerkve na Slovenskem blagoslovljene in doživete božične praznike. Voščilo namenjamo tudi vsem rojakom po svetu, ki so se za praznike vrnili k svojcem in sorodnikom ali pa ostali v svoji novi domovini. Še posebej pa voščilo izrekamo vsem bolnikom doma ali po bolnišnicah, ostarelim po domovih ter vsem trpečim in kakor koli preizkušanim. Angelska pesem 'slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem' (Lk 2,14) naj vse napolni z veseljem in tolažbo tudi v prihajajočem letu.

slovenski škofje