V razgreti »tvitosferi« in potem tudi v bolj tradicionalnih medijih je te dni odmevala prijava, ki jo je eden izmed aktivistično najbolj »prebujenih« novinarjev RTV Slovenija naslovil na zagovornika enakih možnosti. Zmotila ga je postavitev jaslic v avli javne radiotelevizije; v tem dejanju namreč vidi diskriminacijo na osnovi verskega prepričanja, saj po njegovem mnenju vodstvo RTV Slovenija s to postavitvijo v javnem prostoru javnega medija vsem vsiljuje verski simbol. Novinar-aktivist je k podobni prijavi pozval vse, ki, kot je zapisal »nasprotujejo klerikalizaciji javnega zavoda«.

Ali postavitev jaslic res diskriminira?

Ali postavitev jaslic res diskriminira? Skušajmo odgovoriti na to vprašanje prek nekega drugega, a zelo podobnega in še bolj splošnega vprašanja: ali torej tudi božič kot dela prost dan diskriminira? Vprašanje seveda ni izvito iz trte, temveč je bilo dejansko postavljeno na mizo slovenskega ustavnega sodišča: muslimanski pritožnik je namreč pred leti pred varuhom ustave podstavil pod vprašaj slovenske dela proste dneve. Poglejmo torej na sedanjo jaslično-božično zgodbo iz nekoliko širše perspektive, kot smo jo v Družini predstavili ob objavi odločitve ustavnega sodišča v zadevi (krščanski) prazniki.

Pravica naroda do samoodločbe

V preambuli slovenske ustave beremo: Izhajajoč iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter temeljnih človekovih pravic in svoboščin, temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe, in iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost, sprejema Skupščina Republike Slovenije Ustavo Republike Slovenije. 

Ustavno sodišče RS se je naslonilo tudi na to besedilo, ko je soglasno odločilo, da »odsotnost muslimanskih praznikov med dela prostimi dnevi v Sloveniji ni v neskladju z ustavo«, kot se je glasil naslov vesti Slovenske tiskovne agencije, objavljene 20. februarja 2017.

Ali država sili pripadnike drugih verskih skupnosti k praznovanju krščanskih verskih praznikov?

Tisti dan je bila namreč objavljena odločitev ustavnega sodišča v zadevi, ki jo je sprožil Almir Talić – musliman, ki je podvomil v ustavnost drugega člena zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji. Ta člen namreč določa, da so poleg nekaterih (državnih) praznikov v Sloveniji dela prosti dnevi tudi velikonočna nedelja in ponedeljek, binkoštna nedelja, 15. avgust – Marijino vnebovzetje, 31. oktober – dan reformacije in 25. december – božič (glede na to, da se po veljavni ureditvi dela prost dan, ki pride na nedeljo, ne prenaša na naslednji delovni dan, pravzaprav govorimo o štirih dela prostih dnevih). 

Talić je v pobudi na oceno ustavnosti omejenemu zakonskemu členu očital, da naj bi upošteval le krščanske verske praznike; v takšni ureditvi je, v primerjavi s kristjani, prepoznal lastno diskriminacijo in onemogočanje pri uresničevanju pravice do izpovedovanja vere, pa tudi diskriminacijo drugih verskih skupnosti in ateistov. Veljavna ureditev naj bi po njegovem prepričanju ne bila v skladu s številnimi ustavnimi načeli, kot so državna laičnost, enakopravnost verskih skupnosti, prepoved diskriminacije, enakost pred zakonom. Spodbijani zakonski člen naj bi tudi pomenil, da se je slovenska država z upoštevanjem verskih praznikov (zgolj) krščanske skupnosti z njo poistovetila, saj v teh dela prostih dneh ne posluje in torej ravna enako kot v primeru praznikov, s čimer naj bi bilo kršeno načelo o ločitvi države od verskih skupnosti. Takšna ureditev naj bi pomenila, da država sili pripadnike drugih verskih skupnosti k praznovanju krščanskih verskih praznikov, s čimer naj bi izvajala asimilacijo priseljencev. 

Talić je bil tudi prepričan, da je imel zakonodajalec iz neznanega, torej arbitrarnega razloga, namen krščanski verski skupnosti zagotoviti boljši položaj glede izpovedovanja vere, čeprav naj bi bilo razlikovanje na podlagi verskega prepričanja prepovedano. V takem položaju so zato nekristjani prisiljeni za praznovanje svojih verskih praznikov izkoriščati letni dopust, pri čemer pa so povsem odvisni od volje delodajalca.

Ločenost praznikov in dela prostih dni

Historiat pobude je pokazal, da je pri tistih, ki so se po dolžnosti ali kako drugače odzvali nanjo, naletela na različen odmev. V nekaterih uradniških krogih so se pridružili oceni, da veljavna ureditev poraja utemeljen sum posredne diskriminacije, drugače pa so v tistem času menili v državnem zboru. 

Država se z dela prostimi dnevi ne istoveti, praznovanje je prepuščeno odločitvi vsakega posameznika.

Zakonodajalec je izrazil prepričanje, da nabor dela prostih dni res sledi nekaterim verskim praznikom, vendar za določitev teh prostih dni ni bila ključna njihova verska vsebina – ti dnevi imajo namreč »pomembno tradicionalno, družinsko, zgodovinsko in kulturno razsežnost« in hkrati »simbolno odražajo za večino državljanov najbolj cenjene vrednote«; veljavna ureditev naj bi bila tudi primerljiva z drugimi evropskimi državami. Zlasti pa je bila poudarjena normativna ločitev med prazniki in dela prostimi dnevi – država se s slednjimi ne istoveti, praznovanje je prepuščeno odločitvi vsakega posameznika. Podobno stališče je zagovarjala tudi tedanja vlada.

Talić je v postopku pred ustavnim sodiščem kritiziral takšno parlamentarno in vladno stališče. Med drugim je izrazil mnenje, da so obstoječi prosti dnevi, temelječi na obeležjih krščanskega izvora, sicer res tradicionalno izročilo evropskega prostora, toda vrednote multikulturne Evropske unije »naj bi daleč presegale vrednote krščanske Evrope srednjega veka«.

Dela prosti dnevi kot izraz identitete

Ustavno sodišče pa tovrstnim očitkom ni dalo prav. Prazniki in dela prosti dnevi v Republiki Sloveniji, kot jih opredeljuje zakonodaja, so, kot so ustavno sodniki zapisali v odločbi, »zunanji izraz identitete posameznikov – to je državljank in državljanov, ki v skladu s prvim odstavkom 3. člena ustave konstituirajo Republiko Slovenijo, ta pa temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe«. Zakon o praznikih in dela prostih dneh torej vzpostavlja ureditev, ki je »odraz odločitve o suverenosti in državotvornosti slovenskega naroda«. Datumi dela prostih dni, ki se razlikujejo od praznikov, »izražajo tradicionalno sprejete vrednote, zgodovinsko povezane z življenjem na območju sedanje Republike Slovenije«. Zakonodajalec jih je izbral zato, ker »pomenijo obeleževanje pomembnih zgodovinskih dogodkov ali tradicionalno uveljavljeno obhajanje nekaterih verskih praznikov«. Dela prosti dnevi, ki niso prazniki, so »torej izbrani zaradi njihovega izročila na območju Republike Slovenije in ne zaradi njihove verske vsebine«. 

Izbira datumov dela prostih dni je, kot potrjuje ustavno sodišče, stvar proste presoje zakonodajalca.

Izbira datumov dela prostih dni je, kot potrjuje ustavno sodišče, stvar proste presoje zakonodajalca. Ta »lahko uredi dela proste dni kot izraz identitete ljudi, ki zgodovinsko živijo na območju sedanje države in so povezani z izročilom evropskega prostora«. Eno izmed izhodišče pri tem pa je slovenska »narodna samobitnost«, o kateri govori v uvodu navedena preambula ustave.

»V pravu ostaja prostor za vrednotenje«

Odločitev ustavnega sodišča je ob objavi seveda naletela na takšne in drugačne komentarje. V Družini smo posebej opozorili na stališče dr. Andreja Nagliča, cerkvenega pravnika in dobrega poznavalca slovenske ustavne ureditve.

Po njegovih besedah je odločitev ustavnega sodišča februarja 2017 potrdila, da veljavni režim dela prosti dni ni versko, temveč zgodovinsko, sociološko in politično pogojen oziroma motiviran, izraža pa »dejstvo večstoletne kulturne povezanosti slovenskega ljudstva s katoliško in evangeličansko Cerkvijo, razvidni utrip javnega mnenja, dejanski obseg splošnokoristne dejavnosti posameznih cerkva in drugih verskih skupnosti in zavezanost primerljivosti ureditve režima dela prostih dni srednjeevropskemu idejnemu prostoru«.

Pravo ima posluh za posameznika v določeni skupnosti in v določenem stvarstvu.

Dr. Naglič pa je opozoril na še eno pomembno plat ustavnosodne odločbe: z njo je slovensko ustavno sodišče pokazalo, da »v pravu ostaja prostor za vrednotenje: identiteto, moralo in etiko. Pravo ima posluh za posameznika v določeni skupnosti in v določenem stvarstvu. V tem korenini resnična pravičnost, ki se dosledno izreka zdravorazumsko. 'Politična korektnost', ki od države in njenih predstavnikov ter prava zahteva kaj drugega, ni niti pravna niti demokratična. Žal je predvsem revolucionarna v nenaravnosti in nasilju.«

Najbrž lahko to ugotovitev uporabimo tudi za komentar sedanje prijave jaslic na RTV Slovenija kot diskriminatornih …