»Življenje je mnogokrat težje,
kakor je mogoče v besedah izraziti.
Človek je zelo krhka stvar,
zato moramo biti do drugih prizanesljivi.
Včasih pa moramo prizanašati tudi sebi.
Prizanašati samemu sebi se pa pravi,
biti v svojih očeh majhen, pomoči potreben«

(msgr. Lojze Kozar, Pajkova mreža).

Božič – tako mila in nežna beseda. Ko jo slišim, mi zadiši po smoli, ki je še sveža na steblu postavljene smreke ob tabernaklju. Hribovska cerkvica je majhna in skromna. Svetniki na oltarjih so skoraj prepereli. Za božič pa je cerkvica slovesna in nebeško lepa. Zdi se mi, da so ministranti in srednješolci prinesli v cerkvico pol gozda. Listje se ni hotelo ločiti od resic mahu in tanke, suhe, vejice nagajivo štrlijo iz zelene podlage, na katero so postavljeni pastirji, ki gledajo proti votlini rojstva. Ovčke na pašnih planjavah se ne zdijo nič manj razigrane kot otroci pred jaslicami. Pred oltarjem stoji mogočen štor, iz katerega raste dvometrski brin. Na njem so zelene lučke. Razsvetljeni brin se vzpenja proti stropu, da ljudem pokaže smer, od koder prihaja Zveličar. Govori se, da so nekoč pri tem štoru ubili človeka. Mladi so štor vseeno iz gozda prinesli v cerkvico. Pravijo, da bo dober za hlevček. Rojstvo Življenja premaguje smrt. Močne in zdrave smrečice so postavili v vsak kot cerkvice. Smrečica je na spovednici, smrečice so na koru. Cerkvica je za polnočnico razsvetljena samo od lučk na smrečicah. Tako lepo diši po gozdu in tako zelo po nebesih! Gozd in cerkvica sta to sveto noč sklenila zavezništvo. Oba sta velikodušna gostitelja Novorojenčka. Gledam Sveto Družino v votlini. Marija mlada in lepa, Jožef nekoliko starejši, vendar ljubeč in skrben. Dete steguje ročice proti meni. Nekaj cvili. Ne Dete. Miške si iščejo mesto nekje pod mahom. Tam jim je toplo. Stopim iz cerkvice. Zunaj je mrzlo, da so lučke na smrekah ob cerkvici ugasnile. Rahlo naletava suhi sneg. Noč je jasna in vidi se daleč.  Po hribih se vijejo ognjene kače. Ljudje z baklami  prihajajo k polnočnici. Poznam jih. Rad jih imam! (božič nekdanjega župnika Petra Štumpfa v župniji Zabukovje pri Sevnici, 1998).

Božič je človeško rojstvo Besede vsemogočnega Boga, ki se je v  davnini oglasila v betlehemskem hlevu. Tudi večna Beseda je takrat zajokala, da mi ne bi preslišali jokanja nerojenih in pa komaj rojenih otrok, ki se borijo za svoje življenje. Večna Beseda je takrat zajokala, da bi se mi zdrznili ob jokanju vseh malih, ki so jim vzeli očeta ali mamo. Večna Beseda je takrat zajokala, da bi se mi omehčali za usmiljenje, spreobrnjenje in spravo. Večna Beseda je takrat zajokala, da bi mi zasramovanim brisali solze in jim varovali poštenje. Večna Beseda je takrat zajokala, ker mogoče mi premalo jokamo. Ob koncu časov večna Beseda ne bo zajokala. Jokali bodo tisti na levici, (prim. Mt 25, 31-46) ki niso hoteli slišati, kako je večna Beseda takrat, v Betlehemu, zajokala …

Vse, kar se dogaja med nami in z nami, na božič ohranjajmo in premišljujmo v svojem srcu. Leto 2016 ne prihaja med nas kot odtekanje časa v neko negotovost in strah. Tudi novo leto prihaja kot blagoslov iz nebes. Bog nam prinaša svoje varovanje, svojo naklonjenost in svoj mir. Bog je z nami vsemi. Božja Mati Marija na vse veke ostaja tudi naša Mati.

Blagoslovljen in miren naj vam bo božič ter milosti polno in varno leto 2016!

Foto: Tamino Petelinšek,Tatjana Splichal

Preberite tudi:

Božično voščilo nadškofa metropolita Stanislava Zoreta v imenu Slovenske škofovske konference
Božično voščilo mariborskega nadškofa metropolita Alojzija Cvikla
Božična poslanica novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana
Božično voščilo celjskega škofa Stanislava Lipovška
Božična poslanica koprskega škofa Jurija Bizjaka