Župnijska cerkev sv. Urha v Bovcu. FOTO: Ivo Žajdela

Bovška župnija je bila omenjena v pisnih virih leta 1192 in je leta 2012 praznovala 820-letnico. Zelo slovesno je župnija obeležila okroglo obletnico leta 1992, leta 2012 pa so z blagoslovitvijo obnovljene cerkve in stropnih poslikav praznovali tudi župnijski praznik.

Osrednji prizor poslikave stropa ladje prikazuje binkošti. FOTO: Ivo Žajdela

Sedanjo cerkveno stavbo so pozidali leta 1734

Najstarejše matične knjige segajo v leto 1720, ko je bila župnija upravno podobna današnji: župnik je bil v Bovcu, kaplani (danes samo eden) so upravljali okoliške vasi, ki so se počasi osamosvojile, najprej kot samostojne kaplanije in kasneje kot vikariati in župnije. Župnije Log pod Mangartom, Soča in Srpenica oskrbujejo iz Bovca.

Leto 1720 najdemo ponekod tudi kot leto prenovljene in povečane župnijske cerkve, ko je gotsko predhodnico zamenjala mogočna baročna cerkev, kakršno v grobem lahko vidimo še danes. Cerkev so kasneje uničevali prva svetovna vojna in več potresov. Blagoslovitev prenovljene cerkve je bila 23. junija 1734, tako da se bližajo častitljivemu jubileju njenih 300 let. Zanimivo je, da je bila posvečena šele leta 1751.

Osrednji prizor (binkošti) obkrožajo štirje medaljoni z motivi zavetnikov podružničnih cerkva: sv. Janez Krstnik (Kal – Koritnica). FOTO: Ivo Žajdela

Patron sv. Urh govori o starosti cerkve

Prisotnost krščanstva je na tem območju mnogo starejša, o čemer pričajo cerkev Device Marije, sezidana na rimskih ostalinah, ki jo ljudsko izročilo postavlja v 10. stoletje. O krščanstvu v srednjem veku pričata cerkvi sv. Silvestra in sv. Lovrenca, ki ju je postavil rožaški samostan. O starodavnosti govori tudi župnijska cerkev, ki z izbiro svetnika, posvečena je sv. Urhu, govori o svoji starosti, saj je bila predhodnica baročne in gotske cerkve (najbrž v poznem 13. ali zgodnjem 14. stoletju) romanska cerkev. Sveti Urh, ki mu zgodovina pripisuje največjo zaslugo za zmago nad Ogri leta 955 na Leškem polju pri Augsburgu, je bil razglašen za svetnika že leta 993. Simon Rutar je zapisal misel, da je sprožil zidavo cerkve sv. Urha oglejski patriarh Ulrik I. (1085–1121).

Osrednji prizor (binkošti) obkrožajo štirje medaljoni z motivi zavetnikov podružničnih cerkva: sv. Miklavž (Plužna). FOTO: Ivo Žajdela

Bovec je najsevernejši del škofije Koper

Župnija Bovec, skupaj z župnijami Log pod Mangartom, Soča in Srpenica, zajema ozemlje, ki se pokriva z mejami občine Bovec. Župnija Bovec je skupaj z ostalimi tremi župnijami danes najsevernejši del škofije Koper, šteje okrog 1.600 kristjanov, skupaj z ostalimi tremi pa ima bovško okrožje 2.500 kristjanov. Tu je šest cerkva in ena kapela, medtem ko ima bovško okrožje deset cerkva in tri kapele ter množico kapelic in znamenj. Župnišče v Bovcu je bivališče župnika in kaplana, medtem ko je župnišče v Logu pod Mangartom in v Soči namenjeno različnim oblikam duhovnega poglabljanja. Župnišče na Srpenici čaka prenove, uporabljajo pa ga za pastoralne aktivnosti in v zimskem času imajo v nekdanji pisarni tedensko mašo.

Osrednji prizor (binkošti) obkrožajo štirje medaljoni z motivi zavetnikov podružničnih cerkva: sv. Anton Puščavnik (Čezsoča). FOTO: Ivo Žajdela

Župnik ima v soupravi tri župnije

Kot nam je leta 2012 povedal župnik Viljem Čušin, imajo župnije »vso potrebno 'infrastrukturo', krasne ljudi, ki so najpomembnejša skupina v župniji in potrebne objekte«. Od skupin v župnijah je omenil društvo Ars, ki je nastalo ob praznovanju 800-letnice župnije in se ukvarja s kulturo, tudi sakralno. Sicer ima župnija Bovec in ostale župnije vse skupine, ki so potrebne za njeno življenje in delo.

Župnik Čušin nam je slikovito opisal tri župnije, ki jih ima v soupravi: »Župnija Log pod Mangartom, v kateri lahko gledate lepoto Mangarta, Jalovca in Loških sten, Jerebice in Rombona ter ob dežju na sto slapov, ob drugačnem vremenu pa nekaj manj. Župnija Soča, ki se ozemeljsko pne do Triglava in najdlje spremlja reko Sočo. Župnija Srpenica, ki je odprta proti Reziji, tako kot Log pod Mangartom proti Kanalski dolini in jo reka Soča odnaša proti Kobaridu, a je ne spustimo iz rok.«

Osrednji prizor (binkošti) obkrožajo štirje medaljoni z motivi zavetnikov podružničnih cerkva: sv. Lenart (stoji v gozdu Ravni laz nad cesto med Bovcem in Klužami). FOTO: Ivo Žajdela

Slikarka Maša Bersan Mašuk je poslikala strop ladje in prezbiterija

Akademska slikarka Maša Bersan Mašuk je v župnijski cerkvi sv. Urha v Bovcu naslikala veliko podob. Najprej je leta 2011 v popotresni obnovi precej poškodovane cerkve poslikala obnovljeni strop cerkvene ladje, leta 2018 je poslikala še strop prezbiterija.

Rodila se je leta 1961 v Moskvi. Leta 1994 je skupaj s soprogom in slikarjem Nikolajem Mašukovim, rojenim v Sibi­riji, zaradi udeležbe na likovni koloniji, prišla v Slovenijo. Nenačrtovano sta tu ostala do danes. Živita v Ljubnem na Gorenjskem.

Poleg tega, da slika na platno, da je poslikala že veliko kapelic in napravila v cerkvah veliko stenskih slik, se glede na naročila loteva tudi stropnih poslikav, kar je zanjo velik izziv in jo še posebej veseli. Skupaj s soprogom Nikolajem sta poslikala strop v cerkvi sv. Ilja v Šentilju (2008). Sama je slikala strope v cerkvi v Zgornjem Tuhinju, v cerkvi sv. Ane v Cerknem, v župnijski cerkvi na Jesenicah, v župnijski cerkvi v Selcih, v zakristiji v Moravčah, v dvorcu Grimšče pri Bledu, v restavraciji na Sveti Gori.

Na stropu nad korom je podoba vnebovzetja Device Marije in dveh bovških cerkva, Device Marije v polju in porušena cerkev Svete Trojice. FOTO: Ivo Žajdela

Na stropu ladje dve večji kompoziciji in vrsta manjših

Leta 2011 je v popotresni obnovi precej poškodovane cerkve (zvonik in strop) poslikala obnovljeni strop cerkvene ladje. Od takrat ladijski strop krasita dve večji kompoziciji in vrsta manjših. Osrednji prizor prikazuje binkošti, z Marijo v sredini in apostoli okoli nje. Na sliki na stropu nad korom je podoba Marije in dveh bovških cerkva. Obnovitvena dela in nove poslikave je 8. julija 2012 blagoslovil škof dr. Jurij Bizjak.

Na stropu nad korom je ob podobi vnebovzetja Device Marije slika cerkve Device Marije v polju. FOTO: Ivo Žajdela

Na stropu nad korom je ob podobi vnebovzetja Device Marije slika porušena cerkev Svete Trojice. FOTO: Ivo Žajdela

Dolgotrajno slikanja obraza Device Marije

Leta 2012 sem župnika Viljema Čušina prosil, da je za Družino opisal dogodek dan pred slovesno blagoslovitvijo novih poslikav v župnijski cerkvi. »Dan pred blagoslovitvijo smo pod okriljem društva Ars organizirali kolesarsko romanje po bovških cerkvah. Prekolesarili smo traso, ki je znašala približno trideset kilometrov in si ogledali cerkve oziroma kraje, kjer so cerkve nekdaj bile in spadajo pod bovško župnijo. V župnijski cerkvi sv. Urha nas je pričakala slikarka Maša Bersan Mašuk in nam predstavila stropno poslikavo. Prijetno srečanje je tudi mene spomnilo na nekatere že pozabljene dogodke od nastajanja osnutka poslikave do njene izvedbe. Samo en poudarek iz tega pogovora: Na stropu je ob vznožju tudi knjiga in papeška tiara, slednja za mlajše generacije že oddaljena preteklost. Ta podoba sliko lepo uravnoteži, saj je na nasprotnem koncu slike podoba goloba. Poleg dekorativne veljave ima ta simbol nekdaj papeške moči tudi sporočilni pomen. Čeprav se nam Bog daje v spoznanje kot Duh, ki veje, kjer hoče in ga človek lahko spoznava tudi zunaj zidov cerkve, je vendar prav Cerkev, ki je na binkoštni dan nastala, tista, ki človeka lahko pripelje do Boga, lahko ga pripelje do evharistije, ki je srčika dogodkov znotraj cerkvenih zidov.

Spomnila se je dolgotrajnega slikanja obraza Device Marije, ko župnik kar ni hotel biti zadovoljen, svoje pomočnice Olge in njene očaranosti nad lepoto Bovške pa tudi dobrega sodelovanja z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Nova Gorica in radovednostjo domačinov pri nastajanju poslikave.« Dodal je, da ni šlo niti mimo tega, da že imajo načrt za poslikavo prezbiterija kot tudi njegovo vsebino.

Blagoslovitev obnovitvenih del in novih poslikav 8. julija 2012. Od leve: župnik Viljem Čušin, slikarka Maša Bersan Mašuk in škof dr. Jurij Bizjak. FOTO: Ivo Žajdela

Oznanjati je potrebno v ugodnih ali neugodnih okoliščinah

»Biti duhovnik je blagoslov, biti župnik pa je še doslednejša konkretizacija tega blagoslova, ker se pri slednjem kmalu opazi, ali je prijel ali ne,« nam je vlogo duhovnika na župniji opisal Viljem Čušin. »Ne gre za to, da bi človek lahko opazil vse sadove svojega dela, temveč za to, ali se je z določenim okoljem ujel ali ne. Čeprav veljajo Pavlove besede, da je potrebno oznanjati v ugodnih ali neugodnih okoliščinah, je vendar lažje oznanjati v ugodnih in sam svoje označujem kot slednje. Včasih govorimo, da so na splošno okoliščine neugodne, vendar sam nisem tega mnenja. Res je, da se nekaterih verskih in pastoralnih, kot tudi gospodarskih in družbenih praks ne da več peljati naprej, da je tradicija plitva, vendar je prav to izziv. Zelo enostavno je z ustreznimi pripomočki, v dobrih okoliščinah in ob podpori dosegati dobre rezultate, izziv pa je, ko ostaneš tako kot David s pračo in z nekaj gladkimi kamni, teh pa je okrog Soče na pretek. Tako se v župniji dogodi, da imaš zelo veliko dela, in vendar si brez pravega dela, ker vidiš, da te stvari utrujajo, da verjetno utrujajo tudi župljane, za učenje in snovanje pa ostaja premalo časa.

Maša Bersan Mašuk na dan blagoslovitve njenih poslikav v bovški cerkvi 8. julija 2012.  FOTO: Ivo Žajdela

Duhovnik se jemlje od ljudi in daje za ljudi

»Že pokojni duhovnik mi je rekel, da se kot župnik usedeš v pisarno in tam obsediš. Pa ni bil to človek prevelike pedantnosti in knjižni ali pisarniški molj, vendar je povedal resnico – pisarniško delo ti vzame veliko časa, sploh če želiš imeti stvari urejene. Tudi sam presedim v pisarni veliko časa. Vendar k pisarni štejem tudi arhiv in načrtovanje in to delo je zanimivo.

Vendar se duhovnik jemlje od ljudi in daje za ljudi. To je popolnoma res in menim, da je duhovnikova služba taka, da prav samota tako cerkve kot pisarne lahko usposobi človeka za takšno delo, za srečevanje z ljudmi v dogodkih zakramentov pa tudi v pripravi nanje ter v preprostih srečevanjih od rojstva do smrti. Čeprav se zdi, da je župnija ustanova, je zaradi ubožnosti njenega aparata predvsem kraj človeških srečevanj, včasih prijetnih, včasih nerodnih, včasih prisrčnih, včasih napetih ... tako zelo odvisnih od enega ali dveh 'zaposlenih' in množice prostovoljcev.«

Bovec, župnijska cerkev sv. Urha. Leta 2018 so nadaljevali s poslikavo cerkve, tokrat na stropu prezbiterija. Maša Bersan Mašuk je delo končala 4. decembra 2018. VIR: arhiv župnije

Potres je najhuje poškodoval zvonik in strop v cerkvi

Kot je leta 2012 povedal župnik Viljem Čušin, je bila župnijska cerkev po potresu leta 1998 že obnovljena, tako da je potres leta 2004 prizadel že obnovljeno cerkev. Najhuje je bil poškodovan zvonik in strop v cerkvi, zato je na teh dveh mestih cerkev doživela tudi najkorenitejše popravilo. »Cerkev je bila tako poškodovana, da v njej nismo mogli več imeti maše in smo bili prve mesece pod šotorom,« je dejal Čušin. »Zelo kritičen je bil zvonik, zato je postalo varno hodi okrog njega šele po postavitvi zaščitnega odra. Strop v cerkvi je bil nadomeščen z novim, prav tako je bil popravljen zvonik, predvsem od zadnje plošče pod zvonovi navzgor. Ob tej priložnosti smo se odločili tudi za novo obešanje in novo elektrifikacijo zvonov ter za nove številčnice in kazalce cerkvene ure.« Prebarvali so pločevinasto cerkveno streho, popravili in pobelili cerkveno fasado, popravili in restavrirali vitraje, na stropu so vgradili akustične elemente za zmanjšanje odmeva, popravili kipa Srca Jezusovega, opravili prvo fazo ureditve cerkvene okolice (dovoz do cerkve in tlakovanje poti proti pokopališču).

Najbolj zahtevna dela so bila opravljena na cerkvenem stropu in na zvoniku, to pa predvsem zaradi velikosti cerkve, kar je pomenilo velik obseg dela predvsem s postavljanjem odrov.

Poslikava na stropu prezbiterija, v središču je Jagnje Božje. VIR: arhiv župnije

Poslikava na stropu predstavlja binkoštni dogodek

Čeprav je obnovljena skoraj vsa cerkev, pa so se najbolj razveselili nove pridobitve, poslikav na stropu cerkvene ladje, ki jih je jeseni 2011 naredila priznana slikarka Maša Bersan Mašuk.

Od takrat ladijski strop krasita dve večji kompoziciji in vrsta manjših. Lepo se nanaša na prejšnjo poslikavo, le da je veliko bogatejša, prej so namreč imeli naslikanega le goloba, ki je simboliziral Svetega Duha. Na sredini ladje je upodobljen binkoštni dogodek z Marijo v sredini ter apostoli okoli nje, nad njimi pa Sveti Duh v podobi goloba in v podobi plamenov. Ob vznožju je knjiga Svetega pisma in nad njo tiara. Kot je pojasnila umetnica, je to simbol tega, da je mogoče priti do skrivnosti vere, ki jo predstavlja ta vdor svetega v naš svet, po Cerkvi. Cerkev je posrednica božjih skrivnosti, v cerkev je potrebno vstopiti, da bi se lahko udeležili maše, da bi nas tam razsvetlil Sveti Duh.

Ta osrednji prizor obkrožajo štirje medaljoni z motivi zavetnikov podružničnih cerkva: sv. Antona Puščavnika (Čezsoča), sv. Janeza Krstnika (Kal – Koritnica), sv. Miklavža (Plužna) in sv. Lenarta (stoji v gozdu Ravni laz nad cesto med Bovcem in Klužami).

Pravičnost – na od štirih alegorij kreposti naslikanih na stropu prezbiterija. VIR: arhiv župnije

Nad korom je podoba vnebovzetja Device Marije

Druga kompozicija je na stropu nad korom s podobo vnebovzetja Device Marije in dveh bovških cerkva, Device Marije v polju in porušena cerkev Svete Trojice. To so že Italijani izvzeli iz cerkvene rabe in je bil v njej kino, zdaj pa je na tistem mestu gostilna.

Vnebovzeta je zavetnica mestne podružnične cerkve Device Marije. Nad njo pa je upodobljena Sveta Trojica, ki Marijo sprejema, hkrati pa je bila Sveta Trojica zavetnica mestne podružnične cerkve na trgu v Bovcu.

Levo in desno sta zavetnika dveh porušenih cerkva: sv. Silvester (izginula cerkev na hribčku Ravelnik oz. Stržišče) in sv. Lovrenc (stala je ob današnji obvoznici oz. letališču). Ti dve cerkvi sta bili verjetno najstarejši ali med najstarejšimi cerkvami na tem območju in zdaj nista več niti razvalini, ker od njiju ni ostalo nič več. Nedavno so označili mesti, kjer sta nekoč bili.

Cerkev Svete Trojice in cerkev Device Marije sta na poslikavi predstavljeni tako s podobo cerkve kot tudi njunih zavetnikov, ki sta poleg osrednje slike v barvah. Vsi zavetniki so naslikani v posebni enobarvni tehniki grizaj (iz francoščine grisaille, ta iz lat. gris ali siv; enobarvna tehnika »v sivih tonih«).

Razumnost – na od štirih legorij kreposti naslikanih na stropu prezbiterija. VIR: arhiv župnije

Mojstrovina Maše Bersan Mašuk

Kot nam je /leta 2012/ pojasnil župnik Čušin, je bila poslikava cerkvene ladje srečno naključje. »Nadomestiti je bilo potrebno prejšnjo poslikavo in potem je prišlo do spleta različnih naključij: od tega, da je slikar Nikolaj Mašukov že razstavljal v Bovcu, pa do tega, da je bila skica žene Maše Bersan Mašukov dobro sprejeta, pa tudi stroka ni nasprotovala spremembam. Niti sam točno ne vem, kako je prišlo točno do tematike in kaj vse je vplivalo na to. Verjetno je celoten načrt poslikave, s katerim sem se malo poigraval, ne za to, da bi to moralo biti narejeno, temveč z mislijo, da bi bilo lepo, če bi dal na plan to rešitev. Levo in desno sta namreč spovednici in nad njima lep prostor za poslikavo. Sem bi se lepo vklapljali prizor Štefanovega kamenjanja, Pavlova spreobrnitev in Jezusova molitev v vrtu Getsemani, Petrovo spanje ter Jezusovo vstajenje in Petrova navzočnost ob praznem grobu. Vse to je delo Svetega Duha. Morda je bila pot takšna. Poleg tega imamo skicirano že tudi poslikavo prezbiterija, ki bi čudovito učinkovala tako po podobnostih kot tudi teološko. Vse to se je nekako pletlo in motalo in najbolj zanimivo je, da čeprav niso hoteli posnemati prejšnje poslikave, nas je 'naključje' pripeljalo do istih vsebin.«

Srčnost – na od štirih alegorij kreposti naslikanih na stropu prezbiterija. VIR: arhiv župnije

Ornamentiko je poslikal Mašin mož Nikolaj Mašukov

Poslikavo je v celoti prevzela Maša Bersan Mašukov, medtem ko je vso ornamentiko poslikal mož Nikolaj Mašukov ob pomoči snahe Olge Sjedove iz Moskve. »Po predlogah, ki sta ju umetnika dobila, sta narisala vsak svoje videnje poslikave cerkvenega stropa in odločili smo se za predlogo Maše Mašukov,« je opisal priprave na izvedbo poslikav župnik Čušin. »Predlogo smo predstavili župniji, ogledale so si jo tudi strokovne službe, potem pa je umetnica začela pripravljati podloge v merilu 1 : 1. Potem so sam strop po postavitvi odra in potrebno prilagajanje pri tem (nanj so pritrdili akustične elemente za zmanjšanje odmeva, kar je bil pravzaprav povod za poslikave) še nekoliko spremenili že izdelan načrt poslikave. Po montaži novega stopa je namreč v cerkvi nastal takšen odmev, da je bila cerkev praktično neuporabna za bogoslužje. V cerkev so ljudje sicer prihajali, vendar mnogi niso skoraj nič razumeli. Z montažo blažilcev zvoka pa smo ta problem rešili, kar je bilo zame pravzaprav najpomembnejše. Tako smo prišli še do enega od naključij oziroma razlogov, zakaj in kako do poslikave. Delo je potekalo približno štiri mesece, od 23. septembra do en teden pred božičem 2011, s tem, da je slikarka preživela pod stropom cerkve res veliko časa.«

Zmernost – na od štirih alegorij kreposti naslikanih na stropu prezbiterija. VIR: arhiv župnije

Cerkev je s poslikavo bistveno lepša in bogatejša

S to poslikavo je bovška župnijska cerkev bistveno lepša in bogatejša. Kot je v pridigi ob blagoslovu po potresu obnovljene župnijske cerkve sv. Urha in blagoslovu cerkvene poslikave lepo povedal škof Jurij Bizjak, lepota deluje sama iz sebe. Sploh ni potrebno, da pridemo v cerkev in ves čas strmimo v strop, tako da nas že glava boli, umetnina deluje na nas in nas bogati. Kot je poudaril župnik Viljem Čušin, je zdaj »strop nekakšna ostalina časa in osebna izkaznica župnije. To je bovška župnija, pa ne samo v zgradbah, kajti za vsako zgradbo stojijo ljudje. Na poslikavi nad korom sta tudi Svinjak in Rombon, kar daje poslikavi dodatno domačnost.«

Leta 2018 so nadaljevali s poslikavo cerkve, tokrat na stropu prezbiterija, Maša Bersan Mašuk je delo končala 4. decembra. Poslikave je 5. januarja 2019 blagoslovil škof Jurij Bizjak. FOTO: Ivo Žajdela

Leta 2018 je Maša Bersan Mašuk poslikala še strop prezbiterija

Leta 2018 so nadaljevali s poslikavo cerkve, tokrat na stropu prezbiterija, ki meri okoli 80 kvadrat­nih metrov. Maša Bersan Mašuk je delo končala 4. decembra 2018. Poslikave je 5. januarja 2019 blagoslovil škof Jurij Bizjak.

Njeno delo je potekalo na zi­darskem odru, ki so ga postavili bovški farani. Ob koncu no­vembra so kar mrzli dnevi, zato je mora biti dobro oblečena. Kot zidar je odmika pohodne deske, da od spodaj pogleda, kako se vidi nastajajoče delo.

Vsebinsko zasnovo za poslikavo je pripravil bovški župnik in dekan Viljem Čušin. V središču stropa prezbiterija je, kot je bilo že pred potresom, upodobljeno žrtvovano in zmagoslavno velikonočno Jagnje Božje, ki je središče novozavezne liturgije. Pod njim je knjiga s sedmimi pečati, ki pomeni poslednjo sodbo. Jagnje je bilo v središču, že ob starozaveznem izhodu iz egiptovske sužnosti in pri starozaveznem praznovanju velike noči. Za kristjane je jagnje simbol Kristusa: »Kristus, naše pashalno jagnje, je bil namreč žrtvovan« (1 Kor 5,7). Pri vsaki evharistični daritvi trikrat ponavljamo: »Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta ...«.

Podoba nebeškega kraljestva je gostija, na kateri se bo Jagnje Božje za vedno združilo z nevesto – s skupnostjo verujočih: »... zakaj prišla je Jagnjetova svatba in njegova nevesta se je pripravila« (Prim. Apd 19,7). Božje Jagnje, upodobljeno na stropu bovške cerkve med seboj povezuje vse podružnice, vse nebeške zavetnike in vse, ki se udeležujejo liturgije.

Znotraj križa, katerega središče je Jagnje, so v obliki človeških figur naslikane alegorije štirih kardinalnih (glavnih, človeških, moralnih) kreposti: razumnost, srčnost, zmernost in pravičnost. Med krepostmi so upodobljeni zavetniki nekdanjih štirih župnij: sv. Urh (Bovec); sv. Štefan (Log pod Mangartom); sv. Florjan (Srpenica) in sv. Jožef (Soča). Omenjene župnije po 1. januarju 2018 sestavljajo župnijo Bovec.

Sv. Florijan – eden od štirih zavetnikov nekdanjih štirih župnij naslikanih na stropu prezbiterija. VIR: arhiv župnije

Sv. Jožef – eden od štirih zavetnikov nekdanjih štirih župnij naslikanih na stropu prezbiterija. VIR: arhiv župnije

V prez­biteriju je skupaj upodobljenih sedem kreposti

Ob vsakem svetniku so naslikane še tri podružnice ali kapele nekdanjih župnij, ki geografsko zamejujejo bivše župnije. Ideja o štirih moralnih krepostih se je župniku porodila ob dejstvu, da so na glavnem oltarju že prisotne tri Božje kreposti: vera, upanje in ljubezen. Zdaj je v prez­biteriju skupaj upodobljenih sedem kreposti. Sedem pa je število popolno­sti. Bovška župnijska cerkev je zdaj po­polnejša in lepša. Ta lepota nas nago­varja, da postajamo vedno bolj popolni in lepi tudi mi.

»Božje Jagnje nas odrešuje greha in vodi v resnično svobodo. Pomembno je, da na našem zemeljskem romanju razvijamo tudi človeške kreposti – trdne drže, razpoloženja uma in volje, ki nam z Božjo pomočjo pomagajo, da se izogibamo zla ter se odločamo za lepoto, dobroto in resnico. Človeške oziroma moralne kreposti so sad naših premišljenih prizadevanj, oblikujejo naš značaj in nam omogočajo izvrševati dobro,« je pojasnil župnik Čušin. Namen »oživljenega« stropa prezbiterija v cerkvi sv. Urha je, da tudi mi postanemo bolj živi. Poslikavo stropa prezbiterija je 5. januarja 2019 blagoslovil škof dr. Jurij Bizjak. Po maši je bil božični koncert bovških pevskih zborov, župnik Viljem Čušin pa je razložil, kaj poslikave prikazujejo.

 Sv. Štefan – eden od štirih zavetnikov nekdanjih štirih župnij naslikanih na stropu prezbiterija. VIR: arhiv župnije

Sv. Urh – eden od štirih zavetnikov nekdanjih štirih župnij naslikanih na stropu prezbiterija. VIR: arhiv župnije

Pomembna je glava

Ker strop cerkve ni simetričen, ampak je zamaknjen za 20 cm, je slikarki vzelo en teden časa, da je našla sredino in prila­godila t. i. kartone, saj nesime­tričnost stropa ne sme biti opazna. Slikanje stropnih poslikav je leta 2019 Maša Bersan Mašuk pojasnila z naslednjimi besedami.

»Slikam na apno. Sproti zmočim del stropa in v pravem trenutku slikam z barvo, ki je apno pigmentom. Potreb­no je čutiti površino in imeti občutek, kako omet pije vodo in se suši. Kako izgleda, vidiš šele, ko se slika po­suši. To je zelo drugače od slikanja na platno. Ker tega ne delam vsak dan, je zame zelo zahtevno. To je tako, kot bi kdo igral na orgle vsakih sedem let. Včasih so bili mojstri v to uvedeni že v otroštvu in so to delali vsak dan. Zato jim verjetno ni bilo treba odmikati odra in gledati, kako bo poslikava iz­gledala, kot to počnem jaz.«

Povedala je, da dela in­tuitivno. »Na strop slikam zelo rada. Ve­liko sem prebrala o tehnikah starih mojstrov. Toda eno je brati in poznati teorijo, drugo pa je delati. Spoštujem in občudujem stare mojstre. Vsaka de­lavnica je imela svoje skrivnosti. Če ne bi imela stropnega slikarstva rada, tega ne bi delala, ker je zahtevno in danes ni sodobno. Pomembna je glava. Stropno slikarstvo zahteva drugačen način razmišljanja. To ni slika, temveč strop. Slika ti ne sme pasti na glavo. V starem času so bile 'brigade' moj­strov, ki so delali samo dekorativne obrobe. Pomembna je celota. Celoten strop je kot ena slika. Vsak element vpliva na celoto. Pomembno je doseči harmoničnost. Slika z obrobo je dru­gačna kot brez nje. Ker nimam brigad mojstrov za obrobe, sem poslikavo obrob zaupala možu Nikola­ju.«

Na dan blagoslovitve poslikav v bovški cerkvi 8. julija 2012. Od leve: škof dr. Jurij Bizjak, slikarka Maša Bersan Mašuk in slikar Nikolaj Mašukov. FOTO: Ivo Žajdela

Pogovor s slikarko Mašo Bersan Mašuk v Novem glasu

Bogdan Vidmar je 20. decembra 2018 v goriškem Novem glasu objavil pogovor s slikarko, ki ga tu ponatiskujem.

Maša, kaj pomeni slikati na stropu prezbiterija? Kakšno tehniko upora­bljate? Kako doživljate vaše delo v Bovcu? Kaj hočete povedati, ko pra­vite, da vas »strop komandira«?

Slikam na apno. Sproti zmočim del stropa in v pravem trenutku slikam z barvo, ki je apno pigmentom. Potreb­no je čutiti površino in imeti občutek, kako omet pije vodo in se suši. Kako izgleda, vidiš šele, ko se slika po­suši. To je zelo drugačno od slikanja na platno. Ker tega ne delam vsak dan, je zame zelo zahtevno. To je tako, kot bi kdo igral na orgle vsakih sedem let. Včasih so bili mojstri v to uvedeni že v otroštvu in so to delali vsak dan. Zato jim verjetno ni bilo treba odmikati odra in gledati, kako bo poslikava iz­gledala, kot to počnem jaz.

Delam in­tuitivno. Na strop slikam zelo rada. Ve­liko sem prebrala o tehnikah starih mojstrov. Toda eno je brati in poznati teorijo, drugo pa je delati. Spoštujem in občudujem stare mojstre. Vsaka de­lavnica je imela svoje skrivnosti. Če ne bi imela stropnega slikarstva rada, tega ne bi delala, ker je zahtevno in danes ni sodobno. Pomembna je glava. Stropno slikarstvo zahteva drugačen način razmišljanja. To ni slika, temveč strop. Slika ti ne sme pasti na glavo. V starem času so bile »brigade« moj­strov, ki so delali samo dekorativne obrobe. Pomembna je celota. Celoten strop je kot ena slika. Vsak element vpliva na celoto. Pomembno je doseči harmoničnost. Slika z obrobo je dru­gačna kot brez nje. Ker nimam brigad mojstrov za obrobe, sem poslikavo obrob zaupala možu Nikola­ju.

Slikarka ob zaključku poslikave stropa prezbiterija v Bovcu 4. decembra 2018. FOTO: Bogdan Vidmar

Kako doživljate vaš delovni dan? Ko vas opazujem, lahko rečem, da živite zelo špartansko: vstajate ponoči ob 3.30, okoli 10. ure je čas za malico, nato delate približno do 14. ure, ko je čas za kosilo. Po kosilu pa nadal­jujete delo do 19. ure. K počitku gre­ste zelo zgodaj, že okoli 21. ure. Za­kaj vstajate tako zgodaj?

Da lahko mislim, moram stopiti »iz so­dobne komunale« (iz sodobnega načina življenja) in se stoodstotno po­svetiti stropu. Slikanje na strop je fizično, psihično in tehnično zahtevno delo. Odklopim vse drugo, ker potre­bujem koncentracijo, poglobitev in energijo. Drugo me ne zanima več ozi­roma zame ne obstaja več. Vstopim v čisto drug svet. Morda starim moj­strom to ni bilo potrebno, a pri meni brez tega ne gre. Ko postanem utruje­na, pa »nič ne vidim«, zato grem spat. Tega ne delam nalašč in ne načrtujem, to tako gre.

Vaša stvaritev se, po dobrem mesecu in pol, bliža koncu. Slišal sem, kako ste »slabo govo­rili« o urah. Ka­ko v času umet­niškega dela doživljate čas? Si zadaste roke? Se čas, ki ga po­trebujete, uje­ma s predvide­vanjem?

Ko slikam, čas za­me ne obstaja. Najtežje mi je raz­mišljati o časa in denarju. Denarja in časa je vedno premalo. Po mojem mnenju je bi­la največja revolu­cija, ko so izumili mehansko uro. S tem smo ljudje postavljeni pred časovne omejitve. Pod stropom se počutim kot v nebesih, izven civiliza­cije. Pri Bogu ni časa.

 Pogled skozi oder na nastajajočo poslikavo stropa prezbiterija v Bovcu leta 2018. FOTO: Bogdan Vidmar

Katere so faze pri nastajanju take po­slikave in kaj je pomembno, da je na koncu delo kakovostno opravljeno?

Zame je najpomembnejša želja in ideja naročnika. Bogu sem hvaležna, da so taki naročniki kot g. Viljem Čušin. Najprej je potrebno doreči skico in dobiti sogla­sja, nato izdelam kartone v merilu 1 : 1, v naslednji fazi to prenesem na strop, potem začnem slikati.

Kje ste se naučili stropnega slikar­stva? Predvidevam, da na likovni akademiji tega ne učijo. Ste imeli kakšnega mentorja? Kje ste se prvič preizkusili? Kdo je vaš vzornik?

Mentorji so zame strop, ki ga slikam, že poslikani stropi cerkva, gradov in muzejev ter knjige. Pomembno je, da imaš željo; kdor ima željo, najde rešitev. Moji vzorniki so vsi stari moj­stri, predvsem pa beneški slikar Gianbattista Tiepolo. Hodila sem v Benetke in gledala njegove stropne poslikave; to so nebesa. Tiepolo je moj nedose­gljivi vzornik. On je pripadal tradiciji, takrat so bili slikarji mojstri in ne go­spodje. V delo so se uvajali že od otroških let in delali celo življenje, do smrti. Bila je konkurenca, če nisi bil kvaliteten, si ostal brez dela. Jaz nisem del takega sistema, zamudila sem že ce­lo življenje, zato ga ne morem doseči. Kar delam, so le individualni poskusi.

Pogled na Bovec s Krasjega vrha nad Drežnico (9. september 2012). FOTO: Ivo Žajdela

Iz pogovora z vami vem, da sprem­ljate, kaj se dogaja na področju likovne umetnosti danes (instalacije ...), in ste do tovrstne umetnosti kritični. Kako gledate na sodobno umetnost in zakaj se odločate, kot sami pravi­te, za tradicijo, nemodernost, zasta­relost, starinskost?

Sem človek tradicije. Nisem moderen človek.

Vsebinsko zasnovo za poslikavo stro­pa je pripravil bovški župnik Vil­jem Čušin. Kaj je bil pri načrtovanju poslikave vaš delež?

Moj delež? Razumeti g. Viljema. On je dal srce za to, kaj bo na stropu. Zame je čudež, da on to želi. Čudež je človek, ki to želi. Ne gre za to, da mu prisluh­nem, ker je on naročnik, ampak zato, ker je njegova želja čudež. S to idejo je živel več let.

Pogled na Bovec s Krasjega vrha nad Drežnico (9. september 2012). FOTO: Ivo Žajdela

1/39