Ljubljana spada med tista srečna mesta, ki imajo veliko zelenih površin, primernih za sprehode, različne oblike rekreacije ali zgolj za brezskrbno posedanje na vse toplejšem soncu. Tivoli z Rožnikom, Grad in Golovec se skorajda dotikajo mestnega središča, zato lahko do njih pridemo že v nekaj minutah. Blizu starega mestnega jedra se v zavetju prometnih ulic skriva še ena zelena oaza Botanični vrt, ki pa s svojim rastlinjem, belimi stezicami in klopmi ne omogoča zgolj prijetne sprostitve, temveč ima zaradi bogate tradicije in posebnega poslanstva tudi velik zgodovinski, kulturni, naravovarstveni in izobraževalni pomen.

Zgodovina
Botanični vrt v Ljubljani, ki letos praznuje 195-letnico obstoja, je ob Narodni in univerzitetni knjižnici najstarejša neprekinjeno delujoča kulturna ustanova na Slovenskem, hkrati pa je denimo šestnajst let starejši od botaničnega vrta v Bruslju. Delovati je začel leta 1810, in sicer v okviru pravkar ustanovljene visoke šole. Vrt domovinske flore, kot se je tedaj imenoval, je zasnoval in vodil botanik Franc Hladnik (17731844), ki je bil poldrugo desetletje prej posvečen v duhovnika. Pri svojem delu je užival precejšnjo podporo oblasti: maršal Auguste-Frédéric Marmont, generalni guverner Ilirskih provinc, je vrtu namenil približno tri hektarje veliko zemljišče in mu zagotovil redno finančno podporo, ob odprtju pa je v njem zasadil tudi lipo. Po odhodu Francozov in obnovi avstrijske oblasti se je po zaslugi Hladnika vrt ohranil in uspešno deloval še naprej. Med tistimi, ki so ga vodili v naslednjih desetletjih, velja posebej omeniti Hladnikovega učenca Andreja Fleischmanna in botanika Alfonza Paulina. Ta je začel leta 1889 izdajati vsakoletni seznam nabranih semen, ki so ga pošiljali sorodnim ustanovam po vsem svetu. Leta 1920 je Botanični vrt postal sestavni del Univerze v Ljubljani, v okviru katere deluje še danes.

Sedanjost
Ljubljanski botanični vrt, ki ga na zahodu omejuje Ižanska cesta, na severu pa Dolenjska cesta in železniška proga proti Novemu mestu, se danes razprostira na dveh hektarjih površine. V njem je zasajenih več kot 4.500 vrst rastlin, med katerimi je več kot tretjina domačih. Njegove najpomembnejše naloge so znanstvenoraziskovalna in pedagoška dejavnost (vsako leto si ga pod strokovnim vodstvom ogleda nekaj tisoč osnovnošolcev in dijakov, za katere imajo pripravljene posebne učne liste) ter varovanje ogroženih rastlinskih vrst. Vrt si vsako leto izmenja seznam semen s približno 300 sorodnimi ustanovami po vsem svetu.

Vrt, ki je zavarovan kot naravna znamenitost, je razdeljen na več vsebinskih sklopov. Če začnemo ogled na južnem koncu, gremo najprej mimo manjšega bajerja z vodnimi in obvodnimi rastlinami ter deloma z ruševjem poraslega skalnjaka. Tam prav zdaj cveti Scopolijev repnjak, ki raste na Nanosu, medtem ko je velikonočnica že odcvetela. Malce stran raste Hladnikov volčič, ki ga je Hladnik leta 1819 našel v okolici Turjaka. Za upravno stavbo in gojitvenim delom so gredice, kjer so rastline razvrščene po sorodstvenih kriterijih. Ena največjih znamenitosti tega dela vrta je za nepoznavalce precej neugledni, za strokovnjake pa dragoceni Fleischmannov rebrinec, ki so ga v začetku 19. stoletja našli na Ljubljanskem gradu, pozneje pa je v naravi povsem izginil.

V severnem in zahodnem delu vrta rastejo predvsem grmovnice in drevesa. Ob železniški progi si lahko ogledamo različne iglavce, med katerimi so himalajski bor, atlaška cedra, omorika, zelena duglazija, tisa in drugi, vzdolž Ižanske ceste pa so zasajeni predvsem listavci. Blizu stare upravne stavbe, pred katero je mogočna Marmontova lipa, stoji veliko kolo nekdanje vodne črpalke. Ob njem so betonska korita, v katerih lahko te dni občudujemo cvetoče barske vijolice in močvirske tulipane.

Če želimo vrt podrobneje spoznati, ga moramo obiskati večkrat, saj se njegova podoba zlasti v toplejših delih leta spreminja iz dneva v dan. Prav zdaj je dogajanje v njem še posebej burno: golo vejevje si bo v kratkem nadelo zelena oblačila, tla pa bodo prekrili beli cvetovi po česnu dišečega čemaža.