Kmečka iniciativa je nase opozorila pred časom, ko je dvignila glas ob napovedi, da bodo reprezentativne kmečke organizacije v zameno za nekaj vladnih obljub preklicale napovedano stavko kmetov. Prav te dni pa je združenje tudi odstranilo prometne znake, ki so na novozgrajenem cestnem odseku med Britofom in Hotemažami prepovedovali vožnjo s traktorji, kar je razjezilo okoliške kmete.

Z Boštjanom Slemenškom smo se v prijaznem okolju Turistične ekološke kmetije Slemenšek pogovarjali o trenutnem stanju, perečih izzivih in prihodnosti kmetijstva v Sloveniji in širše, pa tudi o tem, kako usklajuje delovne in družinske obveznosti in kje ob tem najde še čas za vodenje Kmečke iniciative.

Pogovarjali smo se z neformalnim vodjem Kmečke iniciative Boštjanom Slemenškom.

Zakaj je sploh prišlo do ustanovitve Kmečke iniciative? Zakaj je bilo potrebno, da ste se kmetje združili v še eno pobudo?

Večina slovenskih kmetov je prepričana, da naše stanovske organizacije, ki bi morale predstavljati in zastopati kmeta pred slovensko vlado in tudi Evropskim parlamentom, svojega dela ne opravljajo. Po dolgoletni borbi so si priborile in nato ohranile svoje stolčke in zdaj lepo ležerno izvajajo svoje delo. Meseci gredo, slovenski kmet pa je vse bolj upognjen in zaničevan, ni pravilno predstavljan ne v državnem zboru ne v Evropi, kajti Slovenija je specifična država in bi morala biti kot taka tudi drugače prestavljena v očeh EU. In če bi bila pravilno predstavljana, bi bilo tudi slovenskemu kmetijstvu dosti lažje in bolje.

Ko se je še govorilo o stavki kmetov, ki je potem ni bilo, vaše Kmečke iniciative še ni bilo. Ste bili takrat dejavno vključeni v reprezentativne kmečke organizacije, ki so se pogajale z vlado?

Kmečka iniciativa je takrat že bila, z njo smo pritisnili na naše stanovske organizacije in vseh 30 zahtev, ki so bile potem naknadno oddane na vlado, smo pripravili mi kot Kmečka iniciativa. Po vsej Sloveniji imamo predstavnike in smo na podlagi problematike kmetov na terenu sestavili vse te zahteve. Na zbornici so želeli, da se priključimo, ker so videli, da nas je ogromno na terenu, in naša želja je bila, da se združimo, dokler nam bodo dajali podporo. V nadaljevanju smo bili, kar se tiče Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije, dobesedno izigrani. Imeli smo tudi izredno sejo, na kateri smo svoje zahteve – ne tistih, ki so šle potem na vlado – prebrali in so se tudi skupno potrdile na zbornici. A kot takšne, ki so bile takrat potrjene na zbornici, niso šle naprej. So se vmes spremenile? Dobili smo zatišje od KGZS in Sindikata kmetov Slovenije, ki je trajalo 14 dni. Zahteve, po njihovo prirejene, pa so šle naprej in so nastale takšne, kot so.

Kako blizu so si bile njihove zahteve z vašimi?

Vse najbolj bistvene, ki se tičejo zaščite kmetijskih zemljišč, degresije, uvedbe kapice, smo imeli lepo razdelane, po kmečki logiki. Toda oni so jih spremenili in so postale povsem drugačne, na kar je lahko vlada odgovorila tako, kot je odgovorila – torej da niso pravilno razpisane, opredeljene oziroma podkrepljene. Bili smo zavedeni.

Vendar smo prišli do točke, ko se je treba žrtvovati za boljši jutri – ne le za slovenskega kmeta, temveč za ves slovenski narod.

Odkar je postalo jasno, da stavke kmetov ne bo, stranski opazovalec dobi občutek, da se med vlado in kmečkimi organizacijami ne dogaja nič več. Imam prav?

Mislim, da. Ne vem sicer, zakaj, toda vodilni v naših stanovskih organizacijah so tudi svetniki na kmetijskem organu – ne vem, ali nimajo moči ali nočejo ali ne vedo in ne znajo. To se tudi mi sprašujemo, vsekakor pa bo treba ob trenutni kmetijski politiki narediti drastične spremembe za konkretne zadeve, ki bi že morale biti urejene, ne pa, da se pelje v direktni propad slovenskega kmetijstva.

Sindikat kmetov Slovenije pravi, da ste nestrpni, KGZS pa vas načeloma menda sicer podpira, a ponavlja, da bo treba delati skupaj, če želite kaj doseči. Vaš odziv?

Obema našima stanovskima organizacijama smo dostikrat ponudili roko. Sprejeli so vse naše ideje, jih plasirali kot njihove, vmes spremenili in naredili nič. Imeli smo tudi občni zbor Sindikata kmetov Slovenije, tamkajšnje dogajanje je bilo popolnoma absurdno. Bilo nas je 45 udeleženih in mislili so, da želimo prevzeti sindikat, čeprav smo jasno povedali, da tega nočemo, temveč da želimo pomagati. Le močan sindikat lahko nekaj naredi, ne pa oslabljen. Ne vemo, v kakšni smeri se ta sindikat drži nazaj, ali zaradi premajhne podpore ali česa drugega. Na tem občnem zboru nas je bilo 45 udeleženih, od tega volilne pravice niso izdali samo dvanajstim, ker po njihovem poslovniku tisti člani, ki niso plačali članarine za leto 2023, nimajo volilne pravice. Mi smo potem vstali in šli ven, šest članov Kmečke iniciative se nas je pridružilo; če bi želeli, bi lahko šli na ta občni zbor s šestimi avtobusi in prevzeli sindikat. Toda nismo želeli tega. Oni pa še kar delajo drugače. V ustavno sejo se je tudi zapisalo, da bo rekonstrukcija sindikata. Že več mesecev je tega, pa do tega še ni prišlo, niti nobene besede o tem ni več spregovorjene. Ne vem, ali imajo oni svoje osebne interese ali pa nekaj ali nekoga ščitijo. Dogajajo se absurdi in zato bi morale naše stanovske organizacije, ki se predstavljajo kot glas kmeta, opravljati svojo funkcijo, ampak je ne. Zato se je treba vprašati, zakaj jih konec koncev sploh imamo.

Kmečka iniciativa glasno opozarja na težak položaj slovenskega kmeta. FOTO: FB Kmečka iniciativa Slovenije

Če bi se pogajanja z vlado nadaljevala in bi bili vi glavni pogajalec na kmečki strani, katere bi bile tiste problematike, mimo katerih na noben način ne bi mogli?

V prvi vrsti je zaščita malih družinskih kmetij namesto podjetij. Njim je treba nuditi pomoč, da se razvijajo, zato je treba zaščititi tudi kmetijska zemljišča pred pozidavo. Ne rečem: vodni zadrževalniki so zgodba zase, biti morajo v določenih mejah, a jih je treba umestiti na degradirana območja, ne na območja prve kmetijske kategorije, na polja. Ogromno polj smo izgubili in jih bomo še več. Slovenija bo še korak dlje do samooskrbe, ne bližje, kot mi delamo na tem. Potem imamo problematiko zveri, nevladne organizacije grozno pritiskajo, tako imenovane rdeče kapice, ki nimajo funkcije. Če imaš drugačno osebno mišljenje, ne moreš biti na vodilnem ali takšnem položaju, ki pri tem odloča. Nemudoma je treba razčistiti tudi masne bilance na vseh področjih. Sistem se je že uvedel, a nimamo nadzora. Govorim o vseh področjih, ne le o mesnopredelovalni industriji, tudi o zelenjadarstvu. In to je zelo velik problem. Slovenska hrana se proizvaja nad standardom EU. Bil sem že v skoraj vseh državah EU in tudi izven nje in vam povem, da takšne kakovosti mesa ali zelenjave kot v Sloveniji ne jedo nikjer. In vse to gre v tujino. Naj se vlada vpraša, zakaj. Naj gre v šole: hvali se s slovenskim zajtrkom enkrat letno – smo to naredili za našo mladino, da bi zdravo živela? Zavedati se moramo, da bodo naši zanamci peljali Slovenijo naprej takšno, kot je, ali do razpada. Kmetijstvo je osnovni steber gospodarstva, tam se vse začne. Bili so gospoda in so bili podložniki, vsi dejansko izhajamo iz kmetijskega sektorja. Tega se nihče ne zaveda. Treba je biti razumski in se spustiti na normalno raven.

Ministrico Ireno Šinko je sredi mandata zamenjala Mateja Čalušić. Kako kompetentno ministrico ima kmetijstvo?

Težko rečem. Kolikor sem jo videl in jo spoznal tudi po telefonskih razgovorih, je dejala, da bo pristopila k nam in nam pomagala. Verjamem, razumem, toda to so učene osebe, ki lahko govorijo ne tistega, kar želijo, temveč tisto, kar morajo. Glede tega ne bi podrobno razglabljal, rekel bi le, naj se ministrica in premier Robert Golob sama vprašata, kaj je v njuni moči, da bo slovensko kmetijstvo boljše in ne takšno, kot je. In tu lahko nastopimo mi kot Kmečka iniciativa, z informacijami dejanskega stanja s terena in ne navideznimi, ki jih zagovarjajo stanovne organizacije oziroma določeni posamezniki. V nasprotnem primeru se bodo lahko začeli spraševati, kaj še bo slovenski narod jedel.

Vsi otroci pomagajo na kmetiji, po svojih zmožnostih. Ko sem imel pred tremi leti nesrečo, so me kot strojniki nadomestili starejši otroci. Opravljajo vsa dela na kmetiji. Najmlajši recimo hranijo zajčke in pobirajo jajca.

Kakšna je prihodnost slovenskega kmeta, mladega prevzemnika?

Kolikor je meni znano, jih je vedno manj. Če imata dva službo, plačo po 1500 evrov, eno hiško, lepo preživijo brez vsake skrbi. Če pa si kmet, si s srcem in dušo, 24 ur na dan, v petek in svetek, tudi za božič in veliko noč je treba poskrbeti za živali. Kmetijskih zemljišč ni, da bi se širili. Banalni primer: pred 20 leti je dal oče bika v klavnico in z denarjem, ki ga je zanj dobil od takratne Celjske zadruge, je lahko šel na odkup in kupil tri ali štiri teleta za nadaljnjo rejo. Danes daš bika v klavnico in mogoče, če imaš srečo, dobiš dve teleti. Nobena druga matematika ni potrebna. Treba se je vprašati, kdo se bo sploh še odločil za slovensko kmetijstvo.

Poglejva še s pozitivne plati: zakaj je lepo biti kmet?

Od nekdaj, še ko je oče kmetoval – imeli smo majhno kmetijo –, me je veselilo delo z živalmi, ki je lepše kot delo z ljudmi. Če boš dal živali tisto, kar potrebuje, ti bo to vrnila, ti bo hvaležna; ljudje ti bodo morda tisti trenutek vrnili ali potrdili, ne veš pa, kaj bo čez minuto ali dve. Kot kmet si vedno v naravi – lepšega poklica v mojih očeh ni. Bolj bi temu rekel način življenja, obdeluješ zemljo svojih prednikov, jo varuješ in ohranjaš za prihodnje generacije. Ne prenehaš biti kmet z upokojitvijo – rodiš se kmet in umreš kot kmet. Kmet si s srcem in dušo. In za to se je vredno boriti.

Imate devet otrok. Ste v očeh katerega že zaznali iskro, da bo nadaljeval vajino zgodbo, ko bo čas za to?

Vsak od njih ima veselje. Tudi najstarejša hči ima fanta s kmetije. Vsak se torej bolj ko ne vidi v tem, tako da, upamo, pri nas kmetijstvo še ne bo zamrlo, ne vemo pa, kako bo drugje.

Ob devetih otrocih pa imate tudi turistično ekološko kmetijo. Kako vam uspe oboje skombinirati?

Kar se tiče turizma, je glavna žena; živinorejo imamo čez jaz, otroci, tudi žena – ona je vsepovsod. Imamo okrog 70 hektarjev obdelovalnih površin, nekje 50 hektarjev pašnikov in zdaj še dodatnih 30, 40 hektarjev za graditi. Imamo okrog 17 hektarjev obdelovalnih njiv, ostalo so travniki za pridelavo sena. Imamo krave dojilje. Letos naj bi, na pobudo sina, tudi začeli pitati to govedo doma; doslej smo prodajali teleta. Imamo tudi šest plemenskih svinj, večji del za lastno uporabo. Delamo tudi nekaj predelave – salame, budjole, pršute. Velik porabnik mesa, zelenjave in vsega ostalega, kar imamo, smo sami. Moko zaenkrat še pridelujemo sami, pšenico požanjemo in damo v mlin. Sokove dela žena sama, čaje nabira vse leto. Kar se torej naše družine tiče, smo samooskrbni, imamo pa res kar precej dela.

Kmečka iniciativa je odstranila prometne znake na cesti Britof-Hotemaže in jih prinesla pred infrastrukturno ministrstvo. FOTO: Rok Bizjak/STA

In kako izgleda vaš običajni delovnik – kdaj se začne in kdaj konča?

Odvisno od dela. Pomlad, poletje in jesen so zelo naporni in je največkrat dan prekratek. Čeprav je tudi pozimi dela dovolj, saj je takrat večji del živine v hlevu in s tem posledično tudi več dela. Pozimi prav tako delamo suhomesnate izdelke, ki jih pridelujemo na tradicionalni način in smo odvisni od zimskega sušenja. Dela ne zmanjka, lahko pa se zraven njega uležeš in te stoodstotno počaka.

Otroci se torej dela ne otepajo, so vajeni delati?

Vsi otroci pomagajo na kmetiji, po svojih zmožnostih. Ko sem imel pred tremi leti nesrečo, so me kot strojniki nadomestili starejši otroci. Opravljajo vsa dela na kmetiji. Najmlajši recimo hranijo zajčke in pobirajo jajca. Radi pridejo pomagat, včasih pa tudi ne, ampak tudi mi smo bili taki. Imajo pa interes za kmetijstvo, tudi živali jim niso tuje. Vsak ima eno svojo ljubezen, skoraj vsak svojo kravo v lasti, sami so si jih zaslužili in so njihove. Starejša hči si je s tem plačala izpit in si delno kupila avto. S tem jih podpiramo, če imajo le veselje in voljo.

Pa turistična ekološka kmetija?

Tjaša: Sicer smo izletniško kmetijo malo zapostavili, zlasti v obdobju korone, ko je bila zaprta. Sicer pa oddajamo štiri sobe prek Bookinga, zdaj je sezona in do oktobra bo kar pestro.

Na Googlu sem preveril odzive gostov in so odlični. S čim jih najbolj prepričate?

Tjaša: Verjetno s hrano. Imamo vse domače, to je naša prednost. Na tržnico ne hodimo, ker nam zmanjkuje časa, tako da vse, kar pridelamo, tudi ponudimo gostom. Zaradi naših ekoloških pridelkov smo tudi turistična ekološka kmetija. Nudimo sicer samo zajtrk, če pa pride kaka zaključena družba, je tri četrt hrane pridelane doma.

Če pa si kmet, si s srcem in dušo, 24 ur na dan, v petek in svetek, tudi za božič in veliko noč je treba poskrbeti za živali.

Ste morda vpeti tudi v delovanje župnije?

Neposredno v delovanje župnije ne, imamo pa seveda vse zakramente, molimo, tudi škof je krstil zadnje tri otroke … Smo ponosni kristjani, ne moremo pa imeti časa za druge dejavnosti v Cerkvi, ki tudi jemljejo čas. Če pa bi bil čas – zakaj pa ne?

Ne moreva mimo razvpite lanske zgodbe s kmetije Možgan. Kako vi gledate nanjo?

Ne vem. Po sliki sodeč živali v najbolj primernem okolju niso bile, so pa imele zraven tudi lep travnik, kamor so se lahko umaknile. Pristop teh organizacij je bil absolutno napačen. Najprej se gre na ogled, se napiše izjava in šele potem bi lahko šli v to, v kar so šli. Način, kakor so oni to storili, absolutno ni pravi. Krave so imele prostor za umik na suho in ven iz blata. Kar se je zgodilo, je bilo v vsakem primeru napačno.

Še beseda ali dve o prihodnosti Kmečke iniciative – kaj načrtujete?

Ker smo bili tolikokrat izigrani od naših predstavnikov, nas je to še bolj povezalo. Ustanovili smo Združenje slovenske kmečke iniciative (ZSKI), ki je že registrirano in ima voljeno delovno skupino s predstavniki iz vseh regij Slovenije. Res pa je, da imamo težave, ker smo kmetje in nimamo časa, to pa pobere ogromno časa in usklajevanj. Vendar smo prišli do točke, ko se je treba žrtvovati za boljši jutri – ne le za slovenskega kmeta, temveč za ves slovenski narod. Kajti v prvi fazi je kmet, ki prideluje, potrošnik je slovenski, torej gre tu za slovenski narod in ne zgolj za kmeta. Pristopiti bi morali ne samo kmetje, temveč tudi drugi.

Za shode, proteste ali stavke pa trenutno verjetno ni časa in energije, ali pač?

Čas si bo treba vzeti. Če bo šlo glede kmetijske politike v tej smeri naprej, se utegne zgoditi, da bo tudi Slovenija vstala. Kajti kmetje so nezadovoljni po vsej Sloveniji.