Knjiga je skoraj hkrati prišla iz tiskarne konec novembra 2022 kot še ena knjiga, ki jo je vrhunsko uredil Boštjan Guček, Anton Štrancar. Spomini, ki jo je izdala Župnija Tolmin.

V luči pogleda duhovnika s posebnim poudarkom na slovenskih razmerah

Gučkovo knjigo o orisu družbenega položaja duhovščine na Slovenskem med obema vojnama je obširno predstavil dr. Miha Šimac, ki je spomnil, da si je s to raziskavo dr. Boštjan Guček zastavil vprašanje družbeno-političnega položaja duhovščine v Kraljevini SHS/Jugoslaviji, s katerim se zgodovinopisje doslej ni podrobneje ukvarjalo.

V svojem delu je najprej predstavil splošne razmere in zgodovinski kontekst v družbi in Katoliški cerkvi v novih državnih okvirih. Prvo desetletje predstavlja čas vzpostavljanja nove države, drugo desetletje pa je v znamenju uveljavljanja diktature in jugoslovanskega unitarizma.

Avtor predstavlja položaj duhovščine v ekonomskem, socialnem, kulturnem in na medijskem področju v luči pogleda duhovnika, s posebnim poudarkom na slovenskih razmerah.

Čas po vojni je bilo tudi obdobje verske brezbrižnosti

Slovenci so se po koncu prve svetovne vojne znašli razdeljeni in so živeli v več državnih ureditvah. Čas po vojni je bilo tudi obdobje verske brezbrižnosti, pomanjkanja in finančnih težav spričo sprememb na finančnih in gospodarskih trgih.

Ob tem je nova država imela zelo raznolik pravni sistem na področju odnosov med verskimi skupnostmi in oblastjo. Na Slovenskem je bilo še kar nekaj let v veljavi pravo habsburške monarhije.

Celo kazenski zakonik ali pa šolski zakon sta ostala dolga leta, skoraj desetletje, v novi državi nespremenjena.

Uradno poslovanje in šola so postali popolnoma slovenski

Država je probleme na vseh področjih reševala počasi, nekatera odprta vprašanja pa sploh niso bila rešena vse do razpada države. Tak problem je ravno odnos med državo in Katoliško cerkvijo.

Ves čas so škofje upali, da bo prišlo do sprejetja, potrditve in podpisa konkordata, ki bi uredil odnose, vendar se želje niso uresničile. Kljub vsemu pa lahko opazimo določene pozitivne spremembe v družbi z razvojem šolstva, kulture in jezika.

Uradno poslovanje in šola so postali popolnoma slovenski. Počasi se je začelo urejati tudi zdravstveno in socialno zavarovanje delavcev.

Dr. Boštjan Guček s knjigo Štrancarjevih spominov. FOTO: Ivo Žajdela

Ekonomski položaj duhovščine so določali različni finančni instrumenti

Kljub vsemu je status Katoliške cerkve ostal vse obdobje pravno nedorečen in nerešen. Še več, Katoliška cerkev se je morala boriti proti stalni nevarnosti, seveda odvisno od politične opcije na oblasti, proti agrarni reformi, za finančno gotovost visokošolskih zavodov, duhovnikov, katehetov in upokojencev.

Ekonomski položaj duhovščine, ki ni imela urejenega statusa (župniki, kaplani, vikarji, beneficiati), so določali različni finančni instrumenti: kongrua, starostna in draginjska doklada, pokojnine, katehetske nagrade, fasijonirani dohodki ter bera in štolnina.

Prispevkom ustrezen je bil negotov tudi socialni položaj duhovščine, ki se je posledično kazala zlasti v dveh perečih problemih. Starejši duhovniki so se zaradi slabih življenjskih razmer pogosto soočali z različnimi pojavi bolezni (katarji, želodčne težave, revmatitis ...), mlajšim duhovnikom pa je težave povzročala večkratna selitev.

Duhovniki so namreč vse svoje stvari, ne le knjige in konfekcijo, ampak tudi opremo (pohištvo, posodo…) morali odpeljati na novo delovno mesto. Stroški prevoza z vozovi, konji in/ali železnico so zato vse bolj narasli.

Duhovniki so bili močno udeleženi v javnem življenju

Vse skupaj je pestila še povojna draginja, ki se je z gospodarsko krizo samo še podaljšala. Kako so razmere pri duhovščini odmevale v širši javnosti pokažejo tudi dnevni listi in časopisje.

Zlasti Slovenec in Slovenski narod, ki sta tedaj krojila javno mnenje, sta v skladu s političnim prepričanjem pogosto o isti stvari poročala nasprotno. Takšna so bila tudi poročila o različnih deviacijah duhovnikov, ki jih je bilo moč zaslediti v dnevnem tisku.

Ob tem je zanimivo tudi vprašanje odnosa duhovščine do politične ureditve, saj so bili duhovniki močno udeleženi v javnem življenju, velikokrat tudi v političnem življenju.

Prav zato je avtor predstavil tudi nekatere sodne primere proti duhovnikom, predvsem v času diktature po uvedbi Sokola Kraljevine Jugoslavije, ko se je na terenu marsikje zaostril odnos med lokalno duhovščino in posameznimi člani celic Sokola. Določeni duhovniki so bili zato preganjani.

Dr. Boštjan Guček. FOTO: Ivo Žajdela

Obstajale so tudi razlike na finančnem področju

V teh odnosih se je včasih odražala tudi medgeneracijska napetost in seveda vpliv predvojnega razkola v SLS.

Škof Jeglič je za razliko od mariborskih ordinarijev mnogo bolj spodbujal vsakdanje politično udejstvovanje svojih duhovnikov, s čimer pa se niso vsi strinjali.

Prav tako niso vsi podpirali politike SLS. Obstajale pa so tudi razlike na finančnem področju, saj vprašanje bere in štolnine nikoli ni bilo enotno in zakonsko dokončno urejeno.

Duhovščina je bila popolnoma neenotna družbena skupina

Kot je poudaril dr. Miha Šimac, se iz predstavitve položaja in pregleda virov ter ob številnih objavljenih dokumentih, ki jih je dr. Boštjan Guček objavil in predstavil širši javnosti v pričujoči, sveži številki Acte, pokaže, da je bila duhovščina popolnoma neenotna družbena skupina, v kateri je prihajalo do velikih razlik ter težav na socialnem in gmotnem področju.

Položaj duhovščine je bil sistemsko neurejen ter zato vir skrbi, težav in razlik med duhovniki.

Prav zaradi tega je praktična enotna sistemska predstavitev položaja duhovščine nemogoča. Na tem področju tudi Katoliška cerkev sama s svojim vodstvom ni naredila dovolj, da bi se sistem izboljšal, z avtorjem ugotavlja Šimac.

»Zdi se, da je pričujoča številka še kako aktualna tudi za današnji čas in izzive s katerimi se Cerkev na Slovenskem sooča.«