Bil je to pogovor dveh politikov, ki sta pomembno zaznamovala prva tri desetletja samostojne Slovenije. Lojze Peterle je bil predsednik Demosove vlade, dvakratni zunanji minister, predsednik Slovenskih krščanskih demokratov (SKD), poslanec v Državnem zboru in Evropskem parlamentu, podpredsednik Evropske ljudske stranke, danes pa vodi Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO).

Borut Pahor pa je bil dva mandata predsednik države, pred tem predsednik vlade, poslanec Državnega zbora in Evropskega parlamenta, predsednik Državnega zbora, prvi mož zdajšnjih Socialnih demokratov (SD), član predsedstva Stranke evropskih socialistov.

Veliko znanih obrazov

Njun pogovor v dvorani Orhideja ljubljanskega EuroStars uHotela je spremljalo okrog 60 poslušalcev, med njimi so bili med drugimi eden iz četverice obtoženih v aferi JBTZ Ivan Borštner, pesnik Tone Kuntner, predsednik Svetovnega slovenskega kongresa dr. Boris Pleskovič, nekdanja poslanca Franci Feltrin in Anton Tomažič, nekdanji minister dr. Janez Dular, nekdanji predsednik SD dr. Igor Lukšič, predsednik SLS Marko Balažic, nekdanja državna sekretarka na kulturnem ministrstvu Ignacija Fridl Jarc, nekdanji predsednik programskega sveta RTVS dr. Peter Gregorčič, televizijska voditeljica Rosvita Pesek, politična analitika Bojan Požar in Miran Videtič, filozof in pisec Andrej Lokar, lobist Božo Dimnik, slavist prof. Jože Kurinčič in akademski slikar Andrej Jemec.

Pogovor, ki mu je sledila še pogostitev z vini posestva Huba Martinčič, se je vrtel o »dosežkih, o diagnozi in o tistem, kar bi lahko okrepilo kakovost slovenske medsebojnosti v času polarizacije, ki se hrani s konceptom sovražnika in nas potiska v dilemo – spopad ali sodelovanje«. V nadaljevanju izpostavljamo nekaj sinočnjih misli nekdanjega predsednika države Boruta Pahorja.

O spravi:

Ponosni moramo biti na to, kar je bilo na tem področju storjeno, a vedeti dvoje: da je sprava večen proces – ko se neha, se začnejo problemi; in da je treba vedno stremeti k temu, da skušamo drugega razumeti v njegovi bolečini, stremljenjih, se vživeti v njegovo bolečino in poiskati tisto, kar nam je vendarle skupno, da storimo korak naprej h graditvi skupnosti sožitja.

Kolikor je v Sloveniji prevladovala konsenzualna politika, toliko je bilo tudi mogoče razvijati čustveni konsenz. Sprava ni zakonska, surova, birokratska materija, temveč je zelo čustvena materija, in samo kolikor lahko zgradiš čustveni konsenz, lahko storiš stvarne in simbolne korake, ki ga potem ilustrirajo. Ko imaš namesto politike konsenza politiko konflikta, čemur smo zdaj priča, je zelo majhna možnost, da boš naprej gradil na tem.

Ko bo prišlo do splošne spremembe, ko se bomo prej ali slej zavedeli, da zapiranje v lastne politične bloke ne more vzdržno proizvajati političnih profitov, se bo vrnila želja iti naprej pri spravi glede polpretekle zgodovine in tudi pri sožitju glede naše prihodnosti. Zaenkrat v Sloveniji in marsikje v Evropi in zahodnem svetu vidimo zelo močan in žal uspešen pohod konfliktne politike, ki ni vzdržna. Imamo zgodovinske dokaze, da se ta lahko neha tudi zelo surovo za ljudi. Pred tem moramo najti v sebi dovolj politične volje in moči, da gremo naprej.

Spravne procese smo lahko naredili tudi zato, ker je tako večinoma razumel tudi slovenski človek. Politika je dolgo računala na to, da bo slovenski človek vedno ostal zagrenjen, s predsodki, da ne bo videl široko. A ko je bila odkrita Huda jama, se je v Sloveniji zgodil čustveni šok, ko se je zdelo, da vsi razumemo eno in isto: da je treba narediti nekaj, kar bo to sramoto simbolno in stvarno spralo.

Tu je veliko priložnosti za naprej, vse pa se začne z dialogom. V začetku je bila beseda, kot je nekdo rekel; treba je iti z dialogom in potem se bo pokazala velika priložnost za Slovenijo. Če bomo to zmogli, bomo konkurenčni – naša prva naloga je, da v tem uspemo.

Konsenzualna politika razume tekmeca kvečjemu kot nasprotnika, nikoli kot sovražnika. Politika konflikta razume tekmeca kot sovražnika. In če je sovražnik, je prav mogoče izdajalec, izdajalce pa je treba pustiti zunaj svojega sveta, z njimi se ne sodeluje. Pride do problema izločanja.

O dialogu:

Konsenzna ali konsenzualna politika razume tekmeca kvečjemu kot nasprotnika, nikoli kot sovražnika. Politika konflikta razume tekmeca kot sovražnika. In če je sovražnik, je prav mogoče izdajalec, izdajalce pa je treba pustiti zunaj svojega sveta, z njimi se ne sodeluje. Pride do problema izločanja. To pa je smrt za inkluzivno družbo, ki želi biti družba sožitja.

Konsenzualna politika je pogumna politika, konfliktna politika pa je strahopetna politika, ki se zapira vase, najde strašno navdušenje pri svojih privržencih, ko se govori čez tekmece in o tekmecih kot sovražnikih; celo večje navdušenje, kot ko se govori o svojih značilnostih, vrlinah in prednostih. Zdaj imamo znake nečesa takega.

Pogrešam več poguma podati roko kljub temu, da si morda prej dobil klofuto. V moji politični karieri je to vedno naletelo na posmehovanje, zasmehovanje, toda glede tega zdaj ne bi bistveno spremenil svojega obnašanja, bi mu ostal zvest. Ker če v tebi ni stremljenja, da poiščeš tisto, kar ti je skupno, ne boš nikoli tvegal, da boš dal roko tudi takrat, ko boš morda zavrnjen. Mogoče boš zavrnjen enkrat, drugič – če v nekaj verjameš, boš vztrajal. Morda ne bo takoj prineslo rezultatov, mogoče te bodo nasprotniki osmešili, mogoče te bodo tvoji lastni ljudje zasmehovali, ker si tako naiven.

Toda v tej naivnosti je tudi nekaj tistega iskrenega poštenega stremljenja, ki lahko naredi razliko. Brez tega ne gre. Brez tveganja ne gre, če seveda misliš, da delaš prav, če verjameš v to, kar delaš. Sam sem izkusil tudi napake, ki smo jih delali, ker smo zaupali preveč, naivno podali roko, pa je bila stokrat zavrnjena. Vse to se je dogajalo, toda ali bi zato spremenil to temeljno stremljenje? Ne bi.

Borut Pahor: Konsenzualna politika je pogumna politika, konfliktna politika pa je strahopetna politika, ki se zapira vase, najde strašno navdušenje pri svojih privržencih, ko se govori čez tekmece in o tekmecih kot sovražnikih. FOTO: Janez Porenta

O knjigi, ki jo piše:

To ni kakšna velika reč, to je priročnik – priročnik za politične in druge začetnike. Knjiga, ki sem jo napisal, zdaj jo le še popravljam, ni resna znanstvena knjiga, niti ni zelo enostavna, poljudna; je nekaj vmes. Zdi se mi lahko branje, ki pa morda pusti sled. In če bo eno, bom povsem zadovoljen.

O tveganju:

Naredil sem strateško napako, potem ko sem se pravilno osredotočil na rešitev problema s Hrvaško. Vem, da imava tu (s Peterletom) različna stališča in se morda ne strinjava glede rezultatov arbitražnega sporazuma, morava pa ugotoviti, da je prinesel dobre odnose med sosedama. Pomenil je prelom, odtlej resnejših varnostnih incidentov ni bilo, ribiči ostajajo zadnje, kar moramo na nek pameten način rešiti. Drugače pa so odnosi sijajni, Hrvaška je v Schengnu, imamo varne štiri sosede in dobre odnose z njimi.

Toda takoj, ko sem končal osredotočanje na sporazum s Hrvaško, sem naredil usodno napako in šel z vsemi reformami, za katere sem mislil, da so potrebne. Takrat bi moral zbrati skupaj pametne ljudi, presoditi, kaj bi bilo v tistem trenutku finančnega in gospodarskega okrevanja najbolj pametno. Zdelo se mi je, da je bila pokojninska reforma v pravi smeri, ampak mi smo šli poleg tega še z zdravstveno reformo in z vsem, na koncu pa ugotovili, da podpore za tako velike spremembe ni, in je propadlo vse, namesto da bi vsaj kaj uspelo.

To je izkušnja, poučna tudi za zdaj: mislim, da je treba zdaj ugotoviti, katera ena ali dve reformi sta res bistveni za to, da Slovenija napreduje, tam narediti velike strukturne spremembe, ki jih drugače v štirih letih ni mogoče več, druge stvari pa pripraviti za to, da se spreminjajo v naslednjih mandatih.

Toda če tiste, ki so ti nasprotovali, izločiš – prvič zato, ker nimaš od njih nobene koristi; drugič zato, ker ti nagajajo; tretjič zato, ker delajo vse proti tebi –, potem si začel proces izključevanja, ki se bo slabo končal.

Kaj se moramo Slovenci nujno zmeniti, če hočemo skupaj naprej?

Nič ne vemo, kako se bo razvijal ta svet. Imamo nekaj zloveščih signalov, imamo tudi spodbudne. Mi optimisti vedno gledamo na spodbudne signale. Moramo pa skrbno paziti, da se ne ranimo. To bolj ali manj zadeva ideološke teme, ki so v bistvu samo besede. Imajo svoje globlje pomene. Paziti je treba, da ne damo občutka, da nekateri niso pravi, da nekdo ni pravi. Kako je to mogoče? Mi vsi pripadamo tej skupnosti, zelo različni smo. Nekateri so v političnem boju dobili večino, da nas vodijo. Ampak zaradi tega ne morejo reči, da nekdo ni pravi – in to velja za kogar koli.

Tudi do tistih, ki jih niso izvolili, morajo biti vodje obzirni, morajo nanje paziti. Ko sem prisegel kot predsednik parlamenta, sem dejal, da je moja glavna stvar paziti, da se večina, katere del sem bil, ne bo znesla nad manjšino, tako ali drugače. Zelo pomembno v politiki je, da vladar pazi na tistega, ki mu ni dal glasu. Tisti, ki so te izvolili, pričakujejo marsikaj, dolžan si jim izpolniti marsikatero pričakovanje, nenazadnje so ti oni dali mandat.

Toda če tiste, ki so ti nasprotovali, izločiš – prvič zato, ker nimaš od njih nobene koristi; drugič zato, ker ti nagajajo; tretjič zato, ker delajo vse proti tebi –, potem si začel proces izključevanja, ki se bo slabo končal. Vladar mora paziti tudi na tiste, ki ga niso izvolili, da z njimi vodi spoštljiv dialog, in to velja za katerega koli vladarja.

O ideoloških temah:

Pri stvareh, ki niso izrazito ideološke, bi si kot vlada ali koalicija dovolil biti predrznejši, tudi če se opozicija z mano ne strinja. Pri ideoloških stvareh bi bil previdnejši, ker so občutljive, ker imajo običajno tudi močno čustveno komponento, ker so zelo razdražljive v dobrem in slabem smislu. Zato bi bil tu zelo previden.

Če bi šel še enkrat skozi izkušnjo predsednika vlade ali države, bi razumel, da so nekatere teme, pri katerih je treba biti zelo previden v jeziku in v ravnanju. In pazil na to, da ne ranim dostojanstva, prepričanj, vere drugih, ki so tvoji tekmeci ali ki niso tvoji podporniki. Tega je pri nas preveč, ko ne znamo urejevati stvarnih problemov: hočemo pokazati svojo politično usmeritev s poudarjanjem ideoloških tem. To je velikanska napaka, ki potem vodi v razgraditev konsenzualne politike.

Slišano v pogovoru sta komentirala politična analitika Aljuš Pertinač ... FOTO: Janez Porenta

Po pogovoru

Po koncu tričetrturnega pogovora in pred vprašanji publike (Andrej Lokar, Anton Tomažič, dr. Boris Pleskovič) sta, kar je bila posebnost koncepta tokratnega pogovora, slišano komentirala dva uveljavljena politična analitika, »po eden z vsakega pola«, kot ju je predstavil Peterle: Aljuš Pertinač, voditelj pogovorne oddaje Faktor, in Peter Jančič, urednik in pisec Spletnega časopisa.

... in Peter Jančič. FOTO: Janez Porenta

Pertinačev komentar

Pertinač je slišano strnil: »Veseli me, da oba sogovornika po vseh teh letih ostajata zvesta svojim političnim prepričanjem in načelom, kar je hvalevredno v časih, ko se politična stališča spreminjajo hitreje kot borzni indeksi. Sem pa malo pogrešal pogled v prihodnost. Nekoliko mlajše generacije smo bile vajene, da so nam starejši kazali pot, mi pa smo na njej včasih tudi orali ledino. Zdaj pa ni veliko politikov, ki bi govorili o tem, kam želijo, da Slovenija gre. Dialog se lahko začne šele, ko vemo, o čem se sploh pogovarjamo. Za razliko od predsednika Pahorja ne bi rekel, da je konsenz nujen. Zagotovo je zaželen, dobrodošel, morda je v strateških točkah pomemben ali celo nujen. Res nujen pa je dialog. Problem danes v Sloveniji in širše je, da dialoga praktično ni.

Jančičev komentar

Jančič pa je pogovor takole ocenil: »Pri obeh sogovornikih je najti tudi kaj bridkega. Oba sta bila denimo šefa vlad, ki sta jima razpadli, pa ne zaradi sovraštva ali nasprotnikov, temveč zaradi njunih sopotnikov. Koalicije niso vzdržale. To se je dogajalo vsem, ne samo njima; to je splošna značilnost te države, da nam stvari ne uspeva izpeljati zaradi nas samih, ne zaradi sovražnikov. Pri Pahorju smo z razpadom vlade dobili veliko in pomembno stvar: daleč najboljšega predsednika republike, ki smo ga kdaj imeli, ki je uspel z Italijo razrešiti vprašanja zgodovine, ki jih mi v naši državi nismo sposobni.«