Naj mi bo dovoljeno, da ta prispevek začnem osebno in ponudim vpogled v »zakulisje« intervjuja, ki mi ostaja v posebnem spominu.

Bilo je septembra lani, ko sva s fotografinjo Tatjano potrkala na vrata urada predsednika republike. Tik pred začetkom volilne kampanje pred oktobrskim prvim krogom predsedniških volitev smo bili namreč dogovorjeni za poslovilni pogovor s tedanjim predsednikom Borutom Pahorjem, ki je po dveh mandatih že začenjal pospravljati svojo pisarno.

Pahor je smeje povedal, da je sodelavcem v uradu naročil, naj mu prinesejo v branje dosedanje predsedniške intervjuje za osrednji katoliški tednik, pa so prišli praznih rok.

Prvi Družinin intervju s predsednikom republike

Po svoje je bil ta intervju res neobičajna zgodba, ki jo je z njemu lastnim nasmehom že takoj na začetku pospremil tudi sogovornik. Ko sem mu previdno omenil neko nenavadno okoliščino, da je namreč kak novinar Družine prvič prišel v vlogi spraševalca v predsedniški urad, je zavedanje tega dejstva potrdil tudi predsednik Pahor. Smeje je povedal, da je sodelavcem v uradu naročil, naj mu prinesejo v branje dosedanje predsedniške intervjuje za osrednji katoliški tednik, pa so prišli praznih rok. (O razlogih za takšno uredniško politiko smo pisali v tem prispevku).

Pogovor je nato stekel v resnično sproščenem ozračju, kot bi bili od nekdaj stari znanci. Borut Pahor je odkrito in iskreno ponudil vpogled v svoje premisleke o vprašanjih in tematikah, ob katerih se je pogosto srečeval tudi s katoliškim delom slovenskega državljanskega telesa: spravna prizadevanja, Huda jama in Kočevski rog, nacionalna povezanost ob spoštovanju različnosti, vstopanje v javni prostor tudi s krščansko (in sleherno versko) istovetnostjo, ljubezen kot gradnik političnega delovanja, ključna vloga (včasih tudi ostrega, a vedno spoštljivega) dialoga, prispevek katoličanov k slovenski demokratizaciji in pluralnosti … Skratka: v pogovoru smo se, kot smo nato zapisali v intervjujskem uvodu, dotaknili številnih tematik, ki so predstavljale nekakšno »presečišče« Pahorjevih predsedniških prizadevanj in prizadevanj katoliškega občestva, s katerim je v dveh mandatih stkal veliko sodelovalnih niti.

Predsednik je povedal, da pravzaprav stojimo v prostoru, ki je bil blagoslovljen. »Zares?« sem malce zmedeno »bleknil« in v odgovor dobil prijazno potrditev: »Zares, zares …«

Ko je snemalnik ugasnjen …

Po končanem pogovoru in ugasnjenem snemalniku pa je beseda dala še kakšno dodatno besedo in predsednik naju je s fotografinjo povabil tudi v svojo pisarno. Med drugim nama je pokazal papeževo pismo, ob tem pa izrekel nekaj besed, ki jih prvi trenutek niti nisem natančno dojel in razumel. Povedal je, da pravzaprav stojimo v prostoru, ki je bil blagoslovljen. »Zares?« sem malce zmedeno »bleknil« in v odgovor dobil prijazno potrditev: »Zares, zares …« 

V neuradnem pogovoru po uradnem pogovoru ... FOTO: Tatjana Splichal

Ta podatek ni bil javen. Off the record je bilo takrat načeloma dogovorjeno, da bi ga, če bo le mogoče, objavili prav pri Družini, za kar pa bi bilo potrebno soglasje duhovnika, ki je pisarno blagoslovil. Na predsednikovem poslovilnem srečanju z novinarji decembra lani je bilo to znova potrjeno. Kako torej najti pravo priložnost? Na tem mestu moram izreči svoj mea culpa, ker sem – tudi zaradi Pahorjeve nedavne operacije – s pobudo za objavo odlašal, a zadevo je slednjič olajšal oziroma sprožil kar Borut Pahor sam, ko je na nedavnem pogovornem dogodku v Polhovem Gradcu »pol-uradno« omenil to zgodbo.

Borut Pahor: blagoslov kot povezovalno znamenje

Urednica Družinine spletne strani Mojca Purger se je takoj spomnila moje pripovedi o ozadju pogovora s (tedaj še predsednikom) Pahorjem in takoj poizvedovala v njegovem sedanjem uradu o okoliščinah blagoslova: kdaj se je zgodil, kako je potekal, predvsem pa, zakaj se je Pahor za to odločil, ali je imelo to po njegovem mnenju kakšen poseben pomen, kaj mu osebno pomeni tak blagoslov?

Borut Pahor je svojo odločitev izpred več kot desetih let pojasnil takole: »V kampanji za izvolitev Predsednika Republike leta 2012 sem ljudem obljubil, da se bom trudil biti predsednik vseh in da bom povezoval narodno in državljansko skupnost. Zdelo se mi je, da je takšna moja odločenost naletela na razumevanje in podporo tudi v tistem delu javnosti, za katerega sem bil vedel, da mi sicer tradicionalno ni bil naklonjen. Ko sem se ob različnih priložnostih pogovarjal s temi ljudmi, tudi in zlasti najbolj preprostimi, so me večkrat vprašali, kakšen je moj pogled na blagoslavljanje javnih prostorov, kar je bila tedaj velika tema, ki je delila javnost.

Ne samo zaradi kampanje in moje zaveze, da želim biti predsednik vseh, že prej sem javno zagovarjal mnenje, da blagoslavljanje prostorov ni v nasprotju z ustavno ločenostjo cerkve in države ter da ga je potrebno razumeti v kontekstu strpne in odprte družbe. Tem bolj, ker je bilo pred desetletji izrecno prepovedano.

Borut Pahor: »Po izvolitvi za Predsednika Republike sem povabil uglednega predstavnika /Katoliške/ cerkve, ki sem ga dobro osebno poznal, in ga prosil, da je na prvi vikend po moji prisegi blagoslovil pisarno predsednika – v znak želje, da naj bo to dom vseh.«

Po izvolitvi za Predsednika Republike sem povabil uglednega predstavnika /Katoliške/ cerkve, ki sem ga dobro osebno poznal, in ga prosil, da je na prvi vikend po moji prisegi blagoslovil pisarno predsednika – v znak želje, da naj bo to dom vseh. To je bila osebna gesta, v bistvu znamenje, da sem s svojo zavezo mislil resno in jo bom spoštoval in izvajal.

In tako je tudi bilo. Ta blagoslovitev je ostala vse do konca mojega drugega predsedniškega mandata med nama. Včeraj /tj. 11. aprila/ sem gospoda vprašal, ali lahko javno potrdim, da se je tako zgodilo. Soglašal je, vendar pa želi, če ne bo neke velike potrebe, ostati neimenovan.«

Borut Pahor s pismom papeža Frančiška. FOTO: Tatjana Splichal

»Z Bogom začni vsako delo …«

Če sem ta prispevek začel osebno, naj ga tudi končam z osebnim komentarjem odločitve Boruta Pahorja, da v začetek svojega služenja kot predsednik vseh slovenskih državljank in državljanov vgradi tudi blagoslov.

Boruta Pahorja so ljudje v številnih katoliških skupnostih v resnici in v zaupanju vabili in sprejemali kot svojega predsednika.

Saj poznate staro in ničkolikokrat preizkušeno modrost: »Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo.« Seveda je jasno, da Borut Pahor ni bil in ni veren (vsaj v tradicionalnem katoliškem razumevanju te besede ne), a hkrati je jasno, da je njegova odprtost za katoliško izročilo kot nenadomestljiv gradnik zdaj z lastno državo podprtega slovenstva podrla številne zidove, ki so bili po drugi svetovni vojni v ideološki nasilno bojeviti ihti proti veri in Cerkvi postavljeni sredi nacionalne skupnosti in so še dolgo po demokratizaciji in osamosvojitvi vzdrževali stanje prvo- in drugorazrednosti. V tem oziru se njegova predsedniška mandata v resnici izkažeta kot blagoslovljena, saj so Boruta Pahorja ljudje v številnih katoliških skupnostih v resnici in v zaupanju vabili in sprejemali kot svojega predsednika.

Uresničena vizija »biti predsednik vseh«

In on je to izkazano zaupanje potrjeval z doslednim uveljavljanjem svoje vizije biti predsednik vseh, ki jo je ubesedil tudi v pogovoru za Družinino prilogo Slovenski čas:

Hotel sem biti pošten do ljudi, ki so me podprli. Iz podpor tako leta 2012 kot leta 2017 pa je bilo jasno razvidno: bile so široke in niso šle samo v eno ideološko ali strankarsko polje.

»Ta filozofija predsedovanja – biti predsednik vseh – je pomenila odpiranje nekega novega poglavja v izvrševanju tega položaja. Je pa ta filozofija dejansko vezana na plebiscit, na enotnost in hkrati na spoštovanje različnosti, ki ju vsebuje plebiscitni duh in naj ju simbolizira predsednik republike. Se pravi, njegova ravnanja, izjave, vse mora biti osredotočeno na to, da ohrani povezovalni položaj, da ga lahko vsi, če le želijo, sprejemajo kot svojega predsednika. Seveda se lahko zgodi, da me kdo ne sprejema za svojega predsednika, toda kljub temu se moram truditi biti tudi njegov ali njen predsednik. To je treba imeti jasno pred očmi, ko prestopiš prag predsedniške palače. Tudi to, da nisi politični agitator, zlasti ne za dnevne agende; tukaj nisi zato, da bi bil drugi ali vzporedni predsednik vlade, ki tistega prvega kritizira ali podpira, ampak si tukaj zato, da z njim sodeluješ. V tem sem uspel, kljub temu da sem bil ves čas predmet kritik, ker se nisem, tako kot je bila prej bolj ali manj navada, uklonil nekemu toku dogodkov in nisem odigral neke vloge – toda ne tiste, ki sem se jo sam namenil, ampak tiste, ki naj bi jo predsedniku namenili drugi. No, jaz tega nisem sprejel – raje sem sprejemal kritike kot pa vlogo, ki bi mi jo namenjali drugi. Ne nazadnje: saj sem nagovoril ljudi, naj me na volitvah podprejo prav zato, da bom odigral svojo vlogo in ne kakšne tuje. Hotel sem biti pošten do ljudi, ki so me podprli. Iz podpor tako leta 2012 kot leta 2017 pa je bilo jasno razvidno: bile so široke in niso šle samo v eno ideološko ali strankarsko polje.«

In tako je tudi bilo. Zato še enkrat: hvala, Borut Pahor, za predsedniško desetletje, ki je bilo v marsičem – očitno tudi zaradi blagoslova prve dni prvega mandata – blagoslovljeno desetletje!