Boris Pahor velja za enega najpomembnejših živečih pisateljev v slovenskem jeziku. Njegovo najbolj znano delo je Nekropola, roman o pisateljevem življenju v taborišču. Že večkrat je bil omenjen kot kandidat za Nobelovo nagrado za književnost. Prejel je številna priznanja in častne nazive, med drugim bo nocoj na slavju v čast njegovi stoletnici v SNG Opera in baletprejel naziv »državljan Evrope«, prihodnji konec tedna pa bo na študijskih dnevih Draga postal še Peterlinov nagrajenec.

Foto: Tatjana Splichal

Pahor se je rodil 26. avgusta 1913 v slovenski družini v Trstu, ki je bil v tistem času še v Avstro-Ogrski. V otroških in mladostniških letih je bil priča rasti nacionalistične ideologije, leta 1920 npr. fašističnemu požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu. Slovensko osnovno šolo v Trstu je začel obiskovati leta 1919, ko pa je leta 1923 Gentilejeva šolska reforma prepovedala slovenske in hrvaške šole v Julijski krajini, je šolanje nadaljeval v italijanščini. Na klasični gimnaziji v škofijskem semenišču v Kopru je maturiral leta 1935. Teologijo je študiral v Gorici, vendar je študij leta 1938 opustil. Med študijem ga je zaznamoval brutalni napad na slovenskega zborovodjo Lojzeta Bratuža, ki so ga fašisti na božični večer leta 1936 ugrabili in mučili do smrti.

V času študija, ko je bila prepovedana javna in zasebna raba slovenščine v Julijski krajini, je Pahor pisal v slovenščini. Prvo prozo je objavil v celjski reviji Mladika pod psevdonimom Jožko Ambrožič. Leta 1939 je navezal pisemski stik s pesnikom Edvardom Kocbekom in ostal z njim povezan do Kocbekove smrti.

Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko in poslan na tuja bojišča. Po kapitulaciji Italije se je septembra 1943 vrnil v Trst, ki je že bil pod nemško okupacijo, in se pridružil osvobodilni fronti - kasneje je to obdobje popisal v romanu Mesto v zalivu. Leta 1944 so ga Nemci skupaj s 600 drugimi deportiranci poslali v nacistična koncentracijska taborišča (Natzweiler-Struthof, Markirch, Dachau, Mittelbau-Doro, Harzungen in Bergen-Belsen) - izkušnje iz koncentracijskih taborišč so bile vodilna tema Pahorjevih del, tudi romana Nekropola, ki je preveden v trinajst jezikov.

Pahor se je v Trst vrnil konec leta 1946. Leta 1947 je na Univerzi v Padovi diplomiral s temo Ekspresionizem in neorealizem v liriki Edvarda Kocbeka. Istega letasta se s Kocbekom prvič srečala v živo in navezala še tesnejše prijateljstvo.

Pahor je dolgo let živel kot svobodni književnik. Največ je objavljal v Razgledih, ko pa je revija leta 1953 prenehala izhajati, je s Pavletom Merkujem in Alojzom Rebulo poskusil z izdajanjem revije Sidro, nato pa še revije Tokovi - obe sta izhajali le kratek čas. Leta 1966 je ustanovil Zaliv, v katerem je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu takratne socialistične Jugoslavije. Časopis je bil do prenehanja 1990 prostor za polemične objave slovenskih oporečnikov.

Med letoma 1953 in 1975 je Pahor poučeval kot profesor italijanske književnosti na slovenski srednji šoli v Trstu.

Leta 1952 se je poročil z Radoslavo Premrl, umrla je leta 2010.

foto: Tatjana Splichal

"Afera Zaliv"

Usodno za Pahorjevo slovenstvo je bilo leto 1975, ko sta skupaj z Alojzom Rebulo naredila intervju z Edvardom Kocbekom, izdal ga je Zaliv v Trstu. V intervjuju, ki sta ga pisatelja Pahor in Rebula naslovila Pričevalec našega časa, je Kocbek razkril zunajsodni poboj domobrancev, ki so po zmagi komunistov prebežali na Koroško, Anleži pa so jih vrnili partizanom, ti pa mučili in pometali v kočevske brezne. Intervju je v Jugoslaviji in med komunističnimi oblastniki dvignil veliko prahu, Kocbek je bil izločen iz javnega življenja. Zaliv, ki je knjigo izdal, je bil v Jugoslaviji prepovedan, Pahorju pa je jugoslovanska komunistična oblast prepovedala vstop v državo - vse do leta 1981, ko je prišel na Kocbekov pogreb.

Več o Pahorju je pisal Jože Zadravec ob pisateljevi 95-letnici. Članek najdete tukaj http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/57-28-VeraInKultura-1

Foto:_ Tatjana Splichal