Za prevod v slovenski jezik sta poskrbela pisateljev vnuk Tadej Pahor in prevajalec Edvin Dervišević, spremno besedo je napisal pisateljev sin Adrijan Pahor.

Biografija pisatelja Borisa Pahorja (1913–2022), neumornega in trdoživega pričevalca najhujših zločinov človeštva 20. stoletja, Nikogaršnji sin, bralca poznavalsko in srčno umešča v svet literature, zlasti pa v čas in prostor. Pisatelj je v sodelovanje z italijansko novinarko Cristino Battocletti privolil, ker jo je »hotel naučiti, kakšno je bilo življenje Slovencev«. A ob tem gre tudi za subtilno in iskreno pripoved človeka, ki si je v jeseni življenja marsikaj odpustil, obenem pa si z dvomi in neizprosnimi očitki težil dušo. Ob koncu knjige je avtorica v dodatku pisatelja predstavila italijanski publiki in zapisala osebna doživetja ob srečanju z njim. Knjigi je dodan predgovor Adrijana Pahorja.

Zgodba, ki jo je napisalo kruto življenje

To so spomini »hrošča«: tako je fašistična Italija četrt stoletja odkrito definirala tržaške Slovence, »nikogaršnje otroke«. So spomini dečka, oropanega kulture. Zapornika, ki se bori za preživetje. Strogega in intenzivnega moža in očeta. Tudi svobodnega človeka. Od zelo revnega otroštva, zaznamovanega z diskriminacijo, do odpora, od vojne v Libiji do deportacije v koncentracijska taborišča. Potem vrnitev v življenje in odkritje ljubezni, politične zavezanosti, literarnih strasti. Boris Pahor je skupaj s Cristino Battocletti brez pomislekov zapisal obračun življenja, preživetega ob prestopanju fizičnih in duhovnih meja, in nam podal zelo človeški avtoportret.

Spomenik Borisu Pahorju v parku Tivoli v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Lekcija za nove generacije

Medtem ko je okoli njega dvajseto stoletje dramatično premeščalo življenja ljudi ob naši vzhodni meji, je Boris Pahor branil zgodbe pozabljenih in se s svojimi deli in v prvi osebi do konca boril, da bi mladi našli tisti »barvni svet«, ki so mu ga totalitaristi ukradli. Absolutna zgodba našega časa je lekcija o pogumu in spominu.

»Prvič, ko sem se zavedel, da sem svoboden, je bilo v Lillu. Bil je 1. maj 1945 in pešačil sem po cestah francoskega mesteca, zaslepljen in iz sebe zaradi živih barv hiš in trgovin. Moral sem vrniti globoko v svoj spomin, da sem spet našel podobo svojega obstoja pred lagerjem. Iz Bergen-Belsna sem zbežal takoj po 15. aprilu 1945, dnevu zavezniške osvoboditve.«

Spomenik Borisu Pahorju v parku Tivoli v Ljubljani, zadaj na klopci spomenik Edvardu Kocbeku. FOTO: Ivo Žajdela

Pahorjeva literarna, a tudi etična in moralna zapuščina

Pisateljev sin Adrijan Pahor je ob branju intimnega portreta očetovega življenja doživel nemalo presenečenj, kot je povedal na predstavitvi v Ljubljani 25. avgusta 2023: »Že izvirnik je bil zame izjemno zanimiv, morda ena izmed redkih knjig, ki sem jih prebral na dušek. Naravnost očaran sem bil nad sintezo dveh slogov, ki sta ju oče in Battoclettijeva uspela združiti v enotno besedilo. On s svojim realizmom, ona z rahlo bolj romantičnim pridihom ter izjemno bogatim in metaforičnim izrazjem. Presenečenje je bilo tudi, da je oče v knjigi razkril številne podrobnosti, za katere na začetku verjetno niti ni hotel, da bi bili objavljene, vendar ga je Cristina prepričala, da so ravno ti detajli najbolj zanimivi, na primer čustvene, sentimentalne zveze, ki jih je imel oče z najrazličnejšimi ženskami pred poroko in tudi po njej. Svojo družino je sicer zelo cenil, a mu ne mati ne otroci nikoli nismo bili ovira za njegove literarne in druge projekte.« Knjigo Nikogaršnji sin vidi kot očetovo literarno, a tudi etično in moralno zapuščino.

Avtorica knjige Cristina Battocletti je po rodu iz Čedada

 Avtorica knjige Cristina Battocletti (1972) je italijanska pisateljica (po rodu iz Čedada), novinarka in urednica kulturne priloge Domenica pri časniku Sole 24 Ore ter filmska kritičarka. Svoje prvo delo, avtobiografijo Borisa Pahorja Nikogaršnji sin, je napisala skupaj s Pahorjem. Izšla je leta 2012 pri založbi Rizzoli in je dobila Manzonijevo nagrado za najboljši zgodovinski roman leta. Junija 2022 je pri založbi Nave di Teseo izšla dopolnjena izdaja. Pri založbi Bompiani je leta 2015 objavila roman Hudičev plašč, ki je prejel nagrado Latisana za Severovzhod. Pri založbi Nave di Teseo je leta 2017 izšel biografski roman Bobi Bazlen. Senca Trsta, ki je dobil nagradi Comisso in Martoglio, leta 2021 pa še biografija Giorgio Strehler. Fant iz Trsta. Življenje, smrt, čudeži. 5. septembra letos bo pri isti založbi izšel roman Epigenetika.