Vest svobode in slovenstva

Kako je mogoče veletok misli, ki ga pomeni Boris Pahor, ujeti v klobuk skromnega zapisa? »Tržačan z dušo in s telesom«, resnični glasnik slovenskega Trsta, njegove obale in morja, glas slovenske samoniklosti v Trstu, a se njegova odmevna pot v Evropo ni začela preko Ljubljane, temveč preko Pariza, katerega kulturni krogi so zanj zahtevali Nobelovo nagrado za književnost. V Nemčiji, Franciji, Združenih državah, Veliki Britaniji, Španiji je zaslovel kot »klasik 20. stoletja«, šele potem tudi v Italiji in Sloveniji.

Še pri svojih devetdesetih, to se pravi pred petimi leti, je Boris Pahor tekel za avtobusom kot šolarček, še je veliko potoval po svetu. Pri častitljivih petindevetdesetih letih se je njegov korak upočasnil, a ga kraševska trdoživost še vedno ohranja pokončnega, neuklonljivo ustvarjalnega, zavidljivo suverenega in izvirnega. Resnica njegovega pisateljskega etosa: božanski je napor biti vsak dan človek, preudaren in dosleden, zahteven in moder, zavezan zavesti in vesti svobode in slovenstva, zvest samemu sebi, svojemu prepričanju, notranji svobodi, edina največja vrednota, ki človeka lahko rešuje zla v osebnem in družbenem smislu, je ljubezen.

Ljubil sem in bil ljubljen

Svojevrstnemu biološkemu rekordu pisatelja Borisa Pahorja na rob!

Življenje ga je od sedmega leta (njegove oči so gledale zublje plamenov, v katerih se je 13. julija 1920 sesedal slovenski Narodni dom v Trstu) do konca druge svetovne vojne (med krematorijskimi pečmi raznih koncentracijskih taborišč) potisnilo v globino Dantejevega pekla, a vsemu navkljub izpoveduje, da je bilo lepo živeti.

Ljubezen je močnejša od smrti! »Ne da sovražim, da ljubim, sem prišla na svet,« so besede Sofoklejeve Antigone. »Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, silna kakor podzemlje ljubezenska strast! Njene strele so ognjene strele, Gospodov plamen. Velike vode ne morejo pogasiti ljubezni in reke je ne morejo preplaviti – tako sem bral v Visoki pesmi.«

Moja mati … moj oče

Preživel je aretacije, mukotrpna zasliševanja gestapa, pekel njegovih taborišč, smrtonosne mehanizme razčlovečenja! Vse je preživel!

»Moja mati je bila prepričana, da je bil to uspeh njene molitve, tudi jaz sem ob prvem pretresu poskusil s prošnjo, potem pa se vdal v nekakšno, rekel bi, orientalsko vztrajno odmišljanje in hkrati spremljanje sprotnega dogajanja.«

»Moja mati je bila pobožna in tako po značaju kot zaradi svoje vere bolj zbrana in mirna, kot bi človek pričakoval. Njena etika in njena velika skrb za nas otroke sta bili uglašeni v ljubezni, v kateri je bil poudarek na bistvenem. Žal ji nisem znal priznati svoje hvaležnosti, kot bi zaslužila, obenem pa sem jo prizadel z razhajanjem z njenimi nazori. Doživela je vsaj nekaj opisov svoje podobe v tiskani besedi.«

Mati Marija Ambrožič je bila doma iz Materíje, naselja v suhem zakraselem Matárskem podolju. V noveli Kaki se spominja njenega prisrčnega smehljaja in goreče prošnje, da bi bil vselej dober. Skrbela je za versko vzgojo svojih treh otrok (Marice, Eveline in Borisa); pri birmi je bil Boris leta 1926. Oče Franc je bil doma v Kostanjevici na Krasu. »Moj oče je bil mehka duša in obenem pravi ognjenik, ko se je razhudil, je veliko preizkusil ob mojem klavrnem šolanju, ob libijskem, taboriščnem, sanatorijskem kurikulumu. Zelo sem mu dolžen za dolgoletno razumevanje in žal mi je, da mu osebno nisem znal tega tako izraziti, kot sem skušal doseči v pripovednih delih.«

Ironija usode

»Ali veruješ v Boga?« ga je nekoč spraševal prijatelj Alojz Rebula. »Klanjam se pred čudovitim obstojem univerzuma, ki si ga človek ne zna razložiti. In narava, kot jo vidimo mi, je del čudovito obstoječega, ki ga najbrž drugod ni. V tem smislu ne more človek ne biti zaljubljen v naravo.« Po smrti? »Zajame nas neka svetloba, s katero se spojimo.« Človek je priklican v življenje, in »v njem se mora uresničiti kot moralno bitje«.

Najtesneje povezan s pesnikom Edvardom Kocbekom (na univerzi v Padovi je leta 1947 obranil doktorsko tezo o njegovi liriki), ki je prisegal na krščanstvo, sam pa si je z leti izoblikoval nekak agnostičen svetovni nazor, se s tem oddaljil od svojega vzornika, površni in plehki razsojevalci pa so mu prilepili očitek »klerikalca«, drugi »buržuja« in »zapadnjaka«. Brez težav je namenil kritično pripombo tudi Cerkvi, češ vse, kar je človeško, zaradi institucije kot take še ni sveto, lahko pa to seveda je, občudoval pa je tržaškega škofa dr. Alojzija Fogarja kot plemenitega človeka, ki se je trdno zoperstavil vmešavanju fašizma v življenje Cerkve. Kakor je Ljubka Šorli v Križevem potu za svojega moža mučenca Lojzeta dodala »Vstajenjski spev«, tako je tudi Pahor v noveli Rože za gobavca na koncu poveličeval trpljenje tega velikega mučenca. Afera z Zalivom Edvard Kocbek, pričevalec našega časa (1975) ga je dramatično povezala z duhovnim velikanom, Alojzom Rebulo, kljub njunim različnim pogledom na dolino življenja: Pahor, rojen v senci sv. Justa, je poslušal nekaj teologije, univerzitetno modrost prejemal na univerzi v Padovi, doktoriral iz Kocbeka, vzljubil obmorski Kras, verjel v demokratični socializem, Rebula, rojen sredi kraških gmajn, je vzljubil »Slovenijo tekočih voda, bukev in smrek«, modrost vsrkaval od Sovreta na univerzi v Ljubljani, doživljal Šempolajca, ki je delal slavolok za birmo, nadškofa Sedeja, zadnjega slovenskega škofa, doktoriral iz Danteja, prisegal na nebeški socializem. Vsi Pahorjevi ženski liki nosijo na sebi nekaj avtobiografskega. Visoko je cenil svojo ženo Radoslavo, iz rodu Premrlovih v Šembidu pri Vipavi (njen stric je bil skladatelj mons. Stanko Premrl, ki je uglasbil Prešernovo Zdravljico, sedanjo državno himno).

Spomenik Borisu Pahorju v Tivoliju v Ljubljani. FOTO: Tatjana Splichal

Predan materni besedi in narodu

Materni jezik je »začetek bivanja«, zato sveta stvar!

»Sveta, kolikor je človek jezik prinesel na svet, z njim poimenoval stvari in razvijal vse, kar obstaja /…/. Danes poudarjamo, da je Slovenija končno enakopravno vstopila v Evropo z enakopravnim slovenskim jezikom. Slovenščina je v Evropi že s Trubarjem leta 1550. S tega stališča ni bilo nobene potrebe, da pristopimo k združeni Evropi. Vprašanje, ki se zastavlja, je, ali bo slovenščina, po tem, ko je vztrajala toliko stoletij, v Evropi bolj zaščitena ali pa bo še bolj na prepihu. Združena Evropa je ne bo rešila.«

Njegove otroške oči so gledale, kako so sredi Trsta gorele grmade slovenskih knjig ter Slovenski narodni dom, simbol slovenske navzočnosti. Gledal je tudi navdušene obraze, ki so pozdravljali plamene, črnosrajčnike, ki so sekali gasilske cevi. Doživel je popolno prepoved uporabe maternega jezika v šoli, vrtcih, na cesti, uradih, v vseh javnih prostorih, okusil je pezo šikaniranj, italijanizacijo slovenskih priimkov. »Že kot sedemletni otrok sem se spraševal, zakaj naj bi drugače govoreče občestvo spadalo na sramotilni oder.« Kako je doživljal stisko slovenskega jezika, je izpisal v novelah zbirk: Moj tržaški naslov, Na sipini, Grmada v pristanu, Varno naročje.

Predan narodu in svojemu Trstu! Neponovljivi so barviti pejsaži z Rusega mosta, pa vrtovi, na katerih oranžno žarijo kakiji. Slovensko tržaško obalo prikazuje v značilnih oblikah, barvah in vonjih, a z vso ljubeznijo, vsako ped posebej: prostrano morje, bregovite paštne in sončne vinograde, kamnite domačije z borjači in latniki, krške gmajne z borovci pa staro mesto ob zalivu.

Prvi roman Prevratna jesen (pozneje z naslovom Mesto v zalivu), ta apoteoza njegovemu mestu Trstu, ki prav ne bi mogel obstajati brez svojega neskončnega morja; v njem kljub hamletovski stiski izpoveduje, da si svoje pravice lahko izborijo samo v tem mestu – »samo tukaj, na tržaških ulicah; mi moramo dokazati, da smo tukaj, in zdaj lahko to dokažemo; da smo tukaj in kakšni smo«. Narodno vprašanje »vstaja nekje iz moje podzavesti kot potreba po prostranosti Triglava, jutranjega morja, šepetanja borov«.

Ecce homo XX. stoletja

Kaj vse so utrpeli ljudje, ki so živeli stisnjeni med kraške gmajne in prostranostjo morja! Kakšna stiska jezika se je zažrla vanje! V krematorijskih pečeh druge svetovne vojne je gorel evropski človek.

Gejzirsko je vso nečlovečnost z magično močjo besede izbruhal v svojih delih, z gnusom do niča, do zverinskosti v človeku, a z vero v večna vrednostna načela etike. To predvsem je njegov najodmevnejši roman Nekropola (1967, izšel tudi v francoščini, italijanščini, katalonščini in nemščini), v katerem je v izbrušenem slogu upodobil grobišča človeškosti, pokopališča življenjskega smisla, lepote, vseh vrednot, vso grozo preteklosti, ki jo je kot žrtveno jagnje sam okusil. Roman – imenujejo ga tudi Ecce homo XX. stoletja – je postal pomnik zanamcem, memento za prihodnost, veliki krik po počlovečenju človeka.

Junak romana Spopad s pomladjo (prej Onkraj pekla so ljudje), pisateljev »alter ego«, je v »pariškem mravljišču ljudi« neuspešno prodajal nemške vojaške škornje; tja ga je, osamljenega tržaškega Slovenca, pripeljal vlak med »nemogočimi potniki«, duhovno in telesno strte ljudi iz vse Evrope, ki so ušli strahovitemu in nesmiselnemu uničevanju. »Množica odteka kakor neslišna voda«, nihče se ne zmeni za obuvalo, ki je »simbol vsega zla«. Oživlja vsakdanjik, kako je v krematorij nosil izsušena trupla sotrpinov, mladi medicinski sestri Arlette pripoveduje tudi o kruti usmrtitvi alzaških deklet (prvič je to opisal v noveli »Veseli trio«), ki so jih nacisti pred pečjo postrelili, trupla pa drugo za drugo pometali v ogenj; njihova mladost se je spremenila v ognjene zublje, ki so nad dimnikom v črnini neba izrisali rdeč tulipan.

Za veliko fresko duha iz resnice

Oktobra 2004 so mu v veliki dvorani borzne palače v Trstu pripravili razstavo njegovih del – v slovenščini in v prevodih; na ogledu je bilo preko 60 knjižnih enot, rokopisi, slike, ocene oz. odmevi njegovih del v slovenskem, italijanskem, angleškem, francoskem in nemškem tisku, aprila istega leta je Pahorju v poklon italijansko gledališče Cristallo v Trstu uprizorilo njegovo novelo/igro »Rože za gobavca«, marca 2005 mu je Univerza na Primorskem (Koper) podelila častni doktorat.

Za življenjski literarni opus je prejel Prešernovo nagrado (1992), Pahor – osemdesetletnik je postal dopisni član SAZU (1997), 27 najvidnejših osebnosti slovenske kulture je s svojimi prispevki pripravilo Pahorjev zbornik (1993), za roman Nekropola je v Baden-Badnu prejel nagrado Bestenliste (2001), utemeljevali so jo med drugim z izjavo, da mora biti nemški narod hvaležen Pahorju za roman Nekropola, ker v njem ne obsoja Nemcev kot takih, temveč opisuje le to, kar se je v obdobju nacizma dogajalo. Tržaška Mladika mu je v letu 2003 posvetila kar sedem strani Jubilejne priloge, decembra istega leta je prejel Zlatega sv. Justa, velikega Slovenca in plodnega pisatelja je Mladika leta 2006 počastila z obsežno dvojezično biografijo v slikah ter besedilnimi prispevki 21 vidnih predstavnikov slovenske in evropske kulture, najvišje francosko državno priznanje Red legije časti (Pariz, 2007).