Matevž Ravnikar (1776–1845), prvi tržaško-koprski škof (od 1830), nabožni pisatelj in reformator slovenske proze, je preminil v mestu, ki so mu pozneje nadeli oznako »pljuča Slovenije«, rodil pa se je skoraj v samem središču današnje Slovenije – na Vačah, na starih kulturnih tleh s prazgodovinsko tradicijo. O koreninah tega po krivici precej prezrtega zaslužnega Slovenca ni bilo do nedavnega znanega ničesar razen imen staršev, očetovega poklica in podatka, da škof ni imel sorojencev. Ravnikar sam za razliko od Slomška tudi ni pisal o svoji mladosti, družini in rodu, je pa ljudem okoli sebe o tem pripovedoval.

Boris Golec je o škofu Matevžu Ravnikarju predaval na znanstvenem posvetu na Teološki fakulteti v Ljubljani 18. aprila 2023. FOTO: Ivo Žajdela

Edinec revnih staršev z Vač

Najzgodnejše objavljene podatke prinaša kratek škofov življenjepis, ki je v italijanskem prevodu iz nemščine izšel dobro leto po Ravnikarjevi smrti v tržaškem časniku L'Istria (1847). Kot pravi, je bil pokojni škof edinec revnih staršev, ki niso premogli drugega kakor hišico in malo zemlje, oče pa se je ukvarjal še s krojaštvom. Mati se nikakor ni mogla odločiti, da bi svojega edinca na prigovarjanje kaplana Štendlerja pustila v ljubljanske šole, kjer bi nanj prežale nevarnosti mestnega življenja, medtem ko oče za sinovo šolanje ni imel sredstev. Ko je pomoč ponudil omenjeni kaplan, naj bi oče Matevža lepega dne brez materine vednosti odpeljal naravnost v Ljubljano. Avtor nemške predloge tega besedila je bil Jožef Kovačič, Ravnikarjev kaplan v Trstu, ki je pozneje v Drobtinicah (1858) objavil škofov razširjen življenjepis s še več podrobnostmi. Nekaj zanimivih in dragocenih podatkov o Matevžu Ravnikarju, njegovi mladosti na Vačah in poznejših stikih z rodnim krajem je na podlagi družinskega izročila leta 1890 prispeval tudi v isti hiši rojeni sorodnik, šolnik Jernej Ravnikar.

Škof Matevž Ravnikar VIR: splet

Kmečki in podložniški otrok

Prav ta škofov daljni sorodnik nam je edini posredoval dekliški priimek Ravnikarjeve matere Neže Lavtar, ki ga v krstni matici pogrešamo, ker v župniji Vače tedaj še niso vpisovali priimkov mater krščencev. Iz vpisa krsta tako izvemo le, da je bil Matevž sin tržana Jurija Ravnikarja in njegove žene Neže z Vač št. 30. Datum 20. september 1776 se skoraj brez dvoma nanaša na datum krsta, ne rojstva, kot je obveljalo v literaturi, pri čemer je med rojstvom in krstom minil kvečjemu kak dan.

Posebej kaže opozoriti na relativnost oznake Matevža Ravnikarja kot sina kmečkih staršev. Na svet namreč ni prišel v klasični kmečki družini kakor denimo njegova sodobnika, celovški škof Jakob Peregrin Pavlič in lavantinski škof Anton Martin Slomšek. Čeprav je bil po socialnem položaju kmečki in po pravnem podložniški otrok, mu je zibelka tekla v trgu, dasiravno majhnem in ruralnem, njegov oče pa je imel status tržana.

Trg Vače po Valvasorjevi Topografiji Kranjske iz leta 1679.

Ravnikarjeva posest je obsegala dobre tri hektarje

Kot je zapisal Jernej Ravnikar, je bil škofov rodni dom majhna pritlična hišica. Franciscejska katastrska mapa iz leta 1826, nastala natanko pol stoletja po Matevževem rojstvu, jo prikazuje kot zidano – taki sta bili dobri dve tretjini hiš v trgu Vače – sicer podpovprečne velikosti, a s skromnim lesenim gospodarskim poslopjem, ki ga dobra polovica domov ni premogla. Stala je na vzhodni strani Vač in bila za razliko od svoje današnje naslednice, ki s pročeljem gleda na cesto, obrnjena proti ozki uličici med cesto in tržnim prostorom pred župnijsko cerkvijo sv. Andreja. Ravnikarjeva posest je obsegala dobre tri hektarje, tako kot najverjetneje tudi v času, ko je na njej še gospodaril škofov oče Jurij.

Trg Vače je bil stoletja eden najmanjših kranjskih trgov

Trg Vače, kamor se je Jurij Ravnikar priženil in zagospodaril na ženinem domu, je bil stoletja eden najmanjših kranjskih trgov. Ob uvedbi hišnih številk leta 1770 je imel 44 domov in po franciscejskem katastru dobrega pol stoletja pozneje samo štiri hiše več. V gospodarskem pogledu so bile Vače tipičen trgec z utečenimi sejmi in obrtniki, ki so z osnovnimi obrtnimi storitvami zadovoljevali potrebe lokalnega prebivalstva. Po terezijanskem katastru iz srede 18. stoletja se je z neagrarno poklicno dejavnostjo ukvarjala dobra polovica posestnikov, v zgodnjih tridesetih let 19. stoletja pa niti ena družina ni živela zgolj od obrti.

Vpis krsta Matevža Ravnikarja v krstni matici župnije Vače.

Vačani so bili podložniki gospostva Lebek

Vsi Vačani razen kakšnega župnijskega kajžarja so bili podložniki gospostva Lebek s sedežem na poldrug kilometer oddaljenem gradu in od prve polovice 18. stoletja v dvorcu Ponoviče niže ob Savi, potem ko sta se lebeška in ponoviška posest združili v eno gospostvo. Temu je na Vačah sredi 18. stoletja pripadalo 34 podložnikov, t. i. oštetarjev, od katerih jih je velika večina premogla en oštat, kar je ustrezalo tretjinski kmetiji. Trški oštetarji so se od večine drugih podložnikov istega gospostva razlikovali po tem, da so tlako plačevali v denarju in imeli kupnopravno posest, kar pomeni, da so jo dedovali, prosto kupovali in prodajali, medtem ko so drugi zemljo uživali le po zakupnem pravu. Vačani so poleg tega veljali za purgarje, trg pa je premogel polno sodno-upravno samoupravo z lastnim izvoljenim sodnikom in nižjim sodstvom. Trške pravice je Vačam zadnji potrdil cesar Jožef II. leta 1784, ko je bilo Matevžu Ravnikarju osem let.

Lavtarji so bili precej razvejen rod deželnih svobodnikov

V takem okolju malega ruralnega trga je torej odraščal bodoči škof in tu so vsaj od srede 17. stoletja živeli njegovi predniki po materini strani. Škofov ded Jernej Lavtar, ki je umrl, ko je bilo Matevžu sedem let, se je rodil leta 1703 na Vačah kot najmlajši sin tržana Jakoba Lavtarja in Neže, rojene Senčar. Tako Lavtarji kot Senčarji se v matičnih knjigah župnije Vače pojavljajo od samega začetka vodenja krstnih matičnih knjig leta 1621, ne enega ne drugega priimka pa še ne najdemo v trgu okoli leta 1614, ko je nastal edini ohranjeni urbar gospostva Lebek. Lavtarji so bili sicer precej razvejen rod deželnih svobodnikov, ki je od konca 16. stoletja gospodaril na več tedaj kupljenih svobodniških kmetijah po okolici.

Hiša na Vačah s spominsko ploščo v spomin na škofa Ravnikarja iz leta 1890 FOTO: Boris Golec

Priimek Ravnikar je bil v župniji Moravče eden najpogostejših

Najstarejši identificirani prednik Matevža Ravnikarja na Vačah je njegov prapraded Urban Lavtar, prvič izpričan sredi 17. stoletja. Urbanov sin Jakob, škofov praded, se je glede na starost ob smrti rodil okoli leta 1644, a ga v vaški krstni matici ni najti. Poročil se je z Nežo Senčar, edinko Matije in Marije Senčar, rojeno leta 1664, zelo verjetno že na Vačah. Njun sin Jernej (1703–1783), škofov ded, je bil tako kot vsaj že Jakob tržan, po terezijanskem katastru leta 1750 po poklicu godec in edini trški posestnik s priimkom Lavtar. Ni znano, od kod je prihajala njegova žena Neža (ok. 1709–1775), ki mu je povila tri otroke. Iz tega časa se namreč ni ohranila poročna matična knjiga župnije Vače, medtem ko njune poroke ni v poročnih knjigah sosednjih župnij. Zakonca sta živela in gospodarila v hiši, ki je ob prvem hišnem oštevilčenju leta 1770 dobila hišno številko 30 in kjer se je šest let pozneje rodil njun edini vnuk Matevž Ravnikar. Po juniju 1771, ko se v vrsti poročnih matic začenja vrzel, se je k hiši priženil Jurij Ravnikar. Pri Lavtarjevih so namreč ostali brez moškega naslednika, saj je edini sin bodisi umrl bodisi odšel neznano kam, leta 1775 pa je preminila mati Neža. Ostareli oče Jernej je imel samo še hčerko Nežo (1738–1820), ki je tedaj že zakorakala v drugo polovico tridesetih let, medtem ko je bil njen ženin Jurij Ravnikar (1748–1841) dobrih devet let mlajši.

Jurij se ni rodil v vaški župniji, kjer je sicer živelo več družin Ravnikarjev, ampak v Mošeniku v sosednji župniji Moravče, razloženem naselju na južnem pobočju Limbarske gore. Priimek Ravnikar je bil v 17. in 18. stoletju v župniji Moravče eden najpogostejših. V matičnih knjigah je izpričan od samega začetka njihovega vodenja leta 1621 in že naslednje leto ga srečamo tudi v Mošeniku. Ali so vsi moravški Ravnikarji izšli iz istega rodu ter kje in kdaj je priimek nastal, ostaja zavito v temo.

Kmetije mekinjskih podložnikov so bile zakupne

Prva znana prednika Matevža Ravnikarja po očetovi strani sta njegova praprastarša Janez in Elizabeta Ravnikar, ki sta se jima v Mošeniku rodila dva otroka, prvi leta 1659 Matija, škofov praded. Matija si je ustvaril družino z neko Marjeto, ki mu je kot četrtega od šestih otrok rodila škofovega deda Gregorja (1706–1785), čigar nevesta Helena Reberšek (ok. 1720–1751) je prihajala iz sosednjega hribovskega zaselka Hrastnik, a se, kot vse kaže, ni rodila v moravški župniji, saj njenega priimka v tem času na Moravškem ne najdemo. Po terezijanskem katastru je bil Gregor okoli leta 1750 eden od štirih mošeniških podložnikov samostana klaris v Mekinjah, ki so imeli vsak célo, še nerazdeljeno kmetijo. Ker je priimek Ravnikar izpričan v vasi vse od zgodnjih dvajsetih let 17. stoletja, lahko sklepamo, da je škofov rod na eni od tamkajšnjih Mekinjam podložnih hub gospodaril vsaj že takrat. Glavni razlog, da posesti ni prevzel škofov oče Jurij, ampak njegov štiri leta mlajši polbrat, gre iskati v pravnem statusu posesti mekinjskih podložnikov. Njihove kmetije so bile namreč zakupne, zato so gospodarji praviloma poskrbeli, da jih je nasledil najmlajši sin ali hči, ker se je s tem podaljšala dolžina zakupa, podeljenega za eno ali več življenj. Jurij se je tako moral razgledati po potencialnih nevestah, h katerim bi se lahko priženil, in pristal pri devet let starejši Vačanki Neži Lavtar.

Mošenik pri Moravčah, rodna vas Ravnikarjevega očeta Jurija. FOTO: Boris Golec

Ostal je povezan z rodnim krajem

Matevž Ravnikar je torej odraščal na Vačah kot edinec s staršema in prvih sedem let z dedom po materini strani. O njegovem začetnem šolanju ni znanega nič natančnega. Vemo le, da so Vače v jožefinski dobi že imele trivialno šolo, ki je nato med letoma 1790 in 1792 začasno zamrla. Delovala je ravno v času, ko je njen bližnji sosed Matevž dozorel za šolo, vsekakor še preden je na Vačah služboval kaplan Jurij Štendler, ki je opazil fantov dar in o katerem škofov življenjepisec in sorodnik Jernej Ravnikar pravi, da »se je po malem pečal s šolskim poukom«. Štendler je prihajal iz Baške grape na Tolminskem (od tod nemški priimek) in je na Vačah kaplanoval med letoma 1789 in 1791. Nazadnje je služboval na Primskovem pri Kranju, kjer ga je Matevž Ravnikar obiskoval vse do njegove smrti.

Po odhodu v ljubljanske šole je Matevž vseskozi ostal povezan tudi z rodnim krajem. Kot je zapisal Jožef Kovačič, je rad obiskoval domači trg, kjer je vsako leto preživel del šolskih počitnic, še posebej dokler je živela njegova pobožna mati, ki jo je imel srčno rad. Večkrat je na Vačah tudi pridigal in ljudje so ga radi poslušali. Toda nove maše leta 1802 vendarle ni pel v domači cerkvi, ampak v ljubljanski stolnici. Starši so sicer želeli drugače, a jih je skromni sin pregovoril, »ker vejo, de je on neprijatelj vsake truše«.

Pri hiši je več generacij ostal priimek Ravnikar

S tem ko je Ravnikarjev edinec odšel v šole, postal duhovnik in profesor, se je odprlo vprašanje, kdo bo namesto njega postal gospodar domačije, ki bo obenem poskrbel za duhovnikove ostarele starše. Prvi prevzemnik posesti, mladi Valentin Zupančič, je po slabih treh letih odstopil od pogodbe in vrnil kupnino (1807). Tako je za dobri dve leti postal lastnik Matevž, tedaj profesor v Ljubljani, dokler niso leta 1810 našli novega gospodarja med očetovim sorodstvom. Ravnikarjevino je za 250 goldinarjev kupil Matevžev popoli bratranec Martin Ravnikar iz Mošenika, ki se je zavezal skrbeti za ostarela zakonca Jurija in Nežo do njune smrti. Pri hiši je tako še več generacij ostal priimek Ravnikar in tudi eden od Martinovih vnukov, Jakob Ravnikar (1841–1892), je postal duhovnik. Čeprav je po rojstvu spadal v ljubljansko škofijo, je mašniško posvečenje prejel v Trstu in je do smrti služboval v hrvaški Istri.

»Moj Matevž bo še kdej škof«

Jakobov mlajši brat Jernej (1856–1920), šolnik in škofov življenjepisec, je med drugim zapisal pričevanje stare hišne rejenke Reze – tržaške najdenke Terezije Tabes –, da je Matevž Ravnikar zadnjič obiskal Vače, ko mu je leta 1820 umrla 82-letna mati. Ni gotovo, kdaj po materini smrti je vzel k sebi očeta Jurija, ali še ko je služboval v Ljubljani ali potem, ko je bil leta 1827 imenovan za svetnika pri primorskem guberniju v Trstu. Vsekakor najpozneje tisto leto, ko je zaradi skrbi za očeta odklonil ponujeno mesto škofa v galicijskem Tarnovu.

Očetove besede »Moj Matevž bo še kdej škof«, ki naj bi jih izrekel pred Vačani, ko je sina peljal v Ljubljano v šolo, so se uresničile leta 1830, ko je bil Matevž Ravnikar imenovan za prvega škofa združene tržaško-koprske škofije. Oče Jurij je ostal pri sinu v Trstu do smrti v 94. letu starosti leta 1841, le štiri leta in pol pred Matevževim odhodom v večnost. Kot ga opisuje Kovačič, je bil »zveden in kratkočasen mož«, zadnja leta bolehen in nekoliko pozabljiv. Tako Kovačič kot Jernej Ravnikar sta zapustila pričevanji, da je jedel s sinom škofom za isto mizo. Matevž ga je iskreno ljubil in se ga ni sramoval, ko je stari Jurij sedel ob njem v svoji kmečki kamižoli.

Vače in Vačane je bogato obdaroval z oporoko

Čeprav Matevž, potem ko je vzel k sebi očeta, na Vačah ni imel nobenega bližnjega sorodnika, je z rodnim okoljem ostajal tesno povezan ne le v duhu, ampak tudi kot dobrotnik rodnega trga, župnije in širšega sorodstva. Tako je izdatno prispeval za gradnjo nove župnijske cerkve sv. Andreja, posvečene nekaj mesecev pred njegovo smrtjo, Vače in Vačane pa je nato še bogato obdaroval s svojo oporoko, zaradi česar je v domačih krajih še danes trdno zasidran v kolektivnem spominu. Nasprotno se je večina Slovencev srečala z njim le bežno pri pouku slovenščine. In še to največkrat zgolj prek Prešernove zabadljivke na račun Ravnikarjevega jezika, sicer čistega in obogatenega z doslej neupoštevanimi ljudskimi ali deloma izginulimi besedami: »Gorjancev naših jezik potujč´vavši, si kriv, da kolne kmet molitve bravši.«

Matevž Ravnikar, posvet, Teološka fakulteta, 18. 4. 2023 – povzetkiPrispevek Borisa Golca je bil prvotno objavljen v reviji Mladika, št. 9, 2023.

1/9