Dr. Boris Golec s knjigo Družinsko in gensko ozadje škofa Slomška. FOTO: Ivo Žajdela

Blaženi škof Anton Martin Slomšek (1800–1862), pisatelj, pesnik, pedagog in narodni buditelj, je ena redkih osebnosti iz slovenske zgodovine, katere priimek izvira iz imena njenega rodnega kraja – Sloma pri Ponikvi. Raziskava vseh vej Slomškovih prednikov je pokazala, da je imel škof v socialnem pogledu zelo raznolike korenine. Po materini strani je izviral iz sloja malih kmetov izpod Konjiške gore, nasprotno pa je očetov rod pripadal podložniški eliti. Na Slom se je konec 17. stoletja priselil Slomškov prapraded, premožen kmet iz soseščine, ki je imel dva priimka, Novak in Hudič. Kot gospodar kmetije na Slomu se je začel imenovati Slomšek. Njegov sin Štefan je v svojih rokah združil vse podložniške posesti na Slomu, zgradil podružnično cerkev sv. Ožbolta in imel dva sinova duhovnika. Vnuk Gašper, škofov ded, se je preselil v Šaleško dolino, od koder se je njegov tam rojeni sin Marko, škofov oče, vrnil na Slom.

Knjiga Družinsko in gensko ozadje škofa Slomška prinaša vrsto novih spoznanj o škofovem socialnem okolju in prednikih ter odpravlja napake dosedanjih Slomškovih genealogov.

Mladostniško navdušenje nad rodoslovjem

»'Tole si malo poglejte,' mi je, tedaj še ne šestnajstletniku, navrgel zdaj že pokojni mariborski škofijski arhivar Anton Ožinger, ko me je mladostniško navdušenje nad rodoslovjem prignalo v Maribor, v Slomškovo mesto ob Dravi, kjer sem bil dotlej vsega dvakrat,« je začel predstavitev svoje najnovejše knjige z naslovom Družinsko in gensko ozadje škofa Slomška in podnaslovom Od hudiča do časti oltarja zgodovinar dr. Boris Golec 7. decembra 2023 v Ljubljani.

Dr. Boris Golec med predstavitvijo knjige Družinsko in gensko ozadje škofa Slomška 7. decembra 2023 v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Po sledi prednikov bl. Antona Martina Slomška

Na naslovnici skromne knjižice z letnico 1938, ki jo je Ožinger Golcu potisnil v roke, je prebral neznano ime avtorja Maks Goričar, pogled pa mu je obvisel zlasti na naslovu z nenavadno, štajersko zvenečo obliko škofovega priimka: Slomšekov rodovnik. »Knjižica se me je ob listanju tako dotaknila, da sem si jo karseda hitro izposodil v knjižnici. Koliko potrpežljivega dela, kakšne ugotovitve, predvsem pa kakšna odkrivanja novih svetov zame začetnika!«

»Močno me je prevzelo spoznanje, kako domiselno se je avtor lotil na videz nemogočega – sestaviti rodovnik Antona Martina Slomška, čeprav je bila zamisel videti neizvedljiva, saj so župnijske matice škofove rodne župnije Ponikva ohranjene šele iz časa po požaru župnišča – le 18 let pred škofovim rojstvom.« Duhovniku in ljubiteljskemu etnologu Maksu Goričarju je kljub temu uspelo rekonstruirati škofov rod po očetovi liniji za sto let oziroma štiri rodove nazaj, do leta 1700, in za isti časovni razpon dognati zaporedje šestih gospodarjev Sloma, od katerih so bili predniki Antona Martina Slomška samo trije – prapraded, praded in oče, kajti škofov rod je medtem poldrugo generacijo prebival v Šaleški dolini, kamor se je preselil škofov ded. Šele od pradeda dalje so uporabljali priimek Slomšek, na Slom pa prišli še kot Novaki, mi je pomagalo ugotoviti in razumeti spremembo priimka pri svojem rodu, do katere je prišlo v približno istem času.

Slomškova rojstna hiša na Slomu pri Ponikvi. FOTO: Ivo Žajdela

Obstajajo stvari, ki jih je treba najti

Kar pa zadeva Slomškove korenine, Boris Golec ni mogel ali hotel verjeti, da ne bi bilo kdaj vendarle mogoče priti do dna vprašanju, od kod so prišli Novaki, ki jim je Slom dal poznejše rodbinsko ime, čeprav je Goričar sklenil, da je Novak prepogost priimek in da škofovim prednikom že zato ne bo mogoče slediti globlje v preteklost. »Nedvomno je imel prav, da iskanje Novakov po matičnih knjigah sosednjih župnij in drugih virih ne bi imelo pravega učinka in smisla. Obstajajo namreč stvari, ki jih je skoraj nemogoče poiskati, ampak jih je nekega dne preprosto treba najti. In tako se mi je slaba tri desetletja po mojem prvem srečanju s Slomškovim rodovnikom pripetilo prav to – najdba. Po naključju sem v Nadškofijskem arhivu Ljubljana v fondu Gornji Grad naletel na Matijo Novaka, Slomškovega najstarejšega znanega prednika po očetovi, glavni liniji. Izkazalo se je, da je izviral iz sosednje vasi Brezje, že v župniji Šentjur pri Celju, njegov drugi priimek pa se je glasil Hudič, kar se je lepo pokrivalo z nosilčevim nemirnim duhom.«

Slomškov oreh ob cerkvi sv. Martina na Ponikvi. FOTO: Ivo Žajdela

Predniki ene največjih osebnosti v slovenski zgodovini

Po nenadejanem odkritju škofovega prapradeda je postopoma dozorevala zamisel, da kaže pri Slomškovem rodovniku nadaljevati še na drugih mestih, kjer je Goričar zastal. Tako kot njegovo dragoceno delo tudi ta nova knjiga dr. Borisa Golca, kot opozori, ne ponuja popolnega družinskega in rodoslovnega prikaza ene največjih osebnosti v slovenski zgodovini. Je nadaljevanje in dopolnitev, napisana v drugačnem času in za precej drugačne bralce, pri čemer skuša biti razumljiva tako zgodovinarjem kakor širšemu bralstvu.

Bl. Anton Martin Slomšek na poslikavi župnijske cerkve v Šentilju, delo slikarke Maše Bersan Mašuk. FOTO: Ivo Žajdela

Mati Marija Zorko je prihajala iz zelo revnega okolja

Avtor je iz vsebine izpostavil, da sta škofova oče in mati izvirala iz zelo različnih socialnih okolij in da v njunem primeru ni šlo za dogovorjeno zakonsko zvezo dveh oseb primerljivega socialnega položaja, ampak veliko prej za medsebojno osebno naklonjenost. Mati Marija Zorko je prihajala iz zelo revnega okolja, iz skromne kajže pod Konjiško goro, kamor se je njen oče priženil k toliko starejši vdovi, da je bila ta ob njegovem rojstvu že prvič poročena.

Bl. Anton Martin Slomšek na poslikavi župnijske cerkve v Šentilju, delo slikarke Maše Bersan Mašuk. FOTO: Ivo Žajdela

Škofov oče Marko Slomšek je bil kmečki mogotec

Škofov oče Marko Slomšek je bil nasprotno pravi kmečki mogotec, rojen v graščini Limbar pri Velenju, kjer je bil njegov oče neke vrste zakupnik. Na očetov dom na Slomu pri Ponikvi se je preselil, ko je tam po svojem stricu podedoval dve celi kmetiji s kmečkim dvorom.

Njegov ded Štefan Slomšek je 60 let prej zgradil bližnjo cerkev sv. Ožbolta, sicer pa je imel Marko Slomšek korenine tudi v tržanskih družinah v Vojniku in Šoštanju in v sorodstvu več duhovnikov.

 Predstavitev te, še ene značilne Golčeve knjige (254 strani), polne podatkov, in ki temelji na izjemno zahtevnem arhivskem raziskovanju, je strnil z zgodbo iz podnaslova knjige, Od Hudiča do časti oltarja. »Hudič je bil eden od dveh priimkov Slomškovega prapradeda, prvega gospodarja iz njegovega rodu na Slomu, čast oltarja pa si je s svojim neizmernim trudom in zgledom prislužil blaženi Anton Martin Slomšek.«

Bl. Anton Martin Slomšek na sliki v župnijski cerkvi sv. Mihaela v Šoštanju. Na sliki levo Maribor, desno božjepotna cerkev sv. Križa nad Šoštanjem. FOTO: Ivo Žajdela

1/9