Atributi: Na vzhodnih upodobitvah je prikazan kot mlajši mož, na zahodnih pa kot starejši in bradati mož. Skoraj vedno je prikazano mučenje v vreli smoli.

Sveti Bonifacij, mučenec, goduje 14. maja

Mučeniško zgodbo svetega Bonifacija, tretjega med »ledenimi svetniki«, sicer postavljajo pod vprašaj, saj je prepletena z mnogimi neverjetnimi dogodivščinami, iz katerih je danes težko izluščiti zgodovinsko jedro. Izročilo o njegovem življenju pa je dovolj močno, predvsem pa poučno, da se ob njem lahko ustavimo. Bil naj bi upravitelj velikega premoženja mlade Rimljanke Agleje. Oba sta bila sicer kristjana, njuno življenje pa je bilo vse prej kot zgledno. Živela sta razuzdano, Bonifacij je bil vdan pijači, reševalo pa ga je dobro in usmiljeno srce, saj je rad pomagal revežem. V nekem trenutku pa je Agleja sklenila temeljito spremeniti svoje življenje in je k temu nagovorila tudi Bonifacija. Poslala ga je na vzhod, da bi prinesel relikvije mučencev, ki bi jih častila in se jim priporočala. Bonifacij se je spreobrnil. Odpravil se je na dolgo pot. Ves čas je delil miloščino, obiskoval cerkve in pomagal po bolnišnicah. Nazadnje ga je pot privedla v Tarz, Pavlovo mesto, kjer so takrat mučili kristjane. Tudi sam je leta 304 ali 305 daroval življenje za Kristusa. Zgodba o tem pravi nekako takole:

V mestu Tarzu cesarski namestnik Simplicij grozovito muči kristjane. Ko Bonifacij to zve, se prerine do sredine morišča, objame mučence in glasno kriči: »Velik je Bog kristjanov! Velik je Bog mučencev! Prosite zame, vi služabniki Jezusovi, da se bom lahko tudi jaz udeležil vašega boja zoper satana! Borite se moško, vi junaki in spoznavalci Gospodovi! Strite satana s svojimi krvavimi nogami! Težko je delo, ali sladek je počitek! Strašne so muke, veselje pa je neizrekljivo! Na tem svetu bodo rabljevi pomočniki mučili telo, v prihodnosti pa mu bodo stregli sveti angeli.« Ko ga namestnik razjarjen zaslišuje in ga sili, da bi daroval bogovom, odgovori: »Nikdar ne darujem vašim lesenim in kamnitim malikom. Moja daritev, darovanje mojega srca in življenja, gre le mojemu Zveličarju.« Namestnik ga ukaže zgrabiti in mučiti, Bonifacij pa z očmi, povzdignjenimi proti njemu nebu, moli: »Zahvaljujem se ti, Gospod Jezus, za trpljenje, ki ga smem trpeti. Pomagaj svojemu služabniku, saj veš, da vse to trpim zaradi tvojega imena!« Potem zakliče drugim mučencem: »Prosite zame, da srečno z vami dokončam življenje in prejmem krono zveličanja.« Ti pa mu kakor iz enih ust odgovore: »Gospod naj hitro dokonča tvoj tek in naj zapiše tvoje ime med prvorojence.« … Simplicij nadaljuje z zasliševanjem: »Neumnež! Kako moraš biti tako nespameten in upati v človeka, ki je bil kot hudodelec pribit na križ?« »Molči,« ga prekine Bonifacij, »molči in si ne drzni izgovarjati imena Tistega, pred katerim se tresejo hudiči v peklu in angeli v nebesih pripogibajo kolena! Trepetaj tudi ti, stari hudobnež! V kratkem boš izkusil Gospodovo moč!« Simplicij ukaže nanj zliti kotel, poln vrelega olja, vendar mu ta po čudežu ne škoduje. Tik preden mu odsekajo glavo, Bonifacij zmoli še svojo zadnjo molitev za odpuščanje preteklih grehov: »Gospod, ne spominjaj se mojih hudobij, ki jih iz srca obžalujem. Sprejmi milostno dar mojega življenja, ki si mi ga po svoji veliki milosti dovolil darovati. Daj pa tudi vsem navzočim pravo spoznanje in spreobrnjenje.« Ko mu odsekajo glavo, ta s tolikšno silo trešči na tla, da se strese zemlja in pojavijo razpoke. Ljudstvo prestrašeno vzklikne: »Velik je Bog kristjanov.«

Pripisujejo mu tudi tole prošnjo: »Gospod vsemogočni Bog, Oče edinorojenega Sina, stoj ob strani svojemu služabniku in vodi mojo pot, po kateri hodim, da bo tvoje ime slavljeno na veke.«