Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Bonaventura

Objava: 12. 07. 2021 / 07:28
Oznake: Svetniki
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 12.07.2021 / 14:28
Ustavi predvajanje Nalaganje
Bonaventura

Bonaventura

Bonaventura

Škof, cerkveni učitelj

Zavetnik: svilarjev, otrok in frančiškanov

Atributi: knjiga in križ

Bonaventura je redovno ime za Janeza Fidanza. Častimo ga tudi kot cerkvenega učitelja in ga zaradi prisrčno pisanih spisov imenujemo »serafski učitelj«. Rodil se je okoli leta 1218 blizu Viterba. Ko je bil še otrok, je hudo zbolel. Mati ga je zaobljubila blaženemu očetu Frančišku Asiškemu - in ozdravel je. Ko je študiral v Parizu, je zaradi materine zaobljube pa tudi po nagibu svojega srca zahrepenel po samostanskem življenju in vstopil v frančiškanski red. Postal je mašnik. Včasih pa po več dni ni maševal, ker se je imel za nevrednega tolike časti. Komaj 36-letnega so izvolili sobratje za vrhovnega predstojnika reda. Papež Klement IV. je hotel javno priznati Bonaventurove zasluge in ga je imenoval za škofa v Yorku na Angleškem. Bonaventura pa je šel takoj k papežu in ga tako dolgo prosil, da je imenovanje preklical.

Leta 1273 ga je papež Gregor X. imenoval za kardinala in mu naročil, naj takoj pride k njemu. Bonaventura je ubogal, ostal nekaj časa pri papežu in šel nato z njim na cerkveni zbor v Lyon, kjer so razglasili združitev vzhodne z zahodno Cerkvijo. V Lyonu ga je papež sam posvetil za škofa. Na ta cerkveni zbor je bil povabljen tudi sv. Tomaž Akvinski, Bonaventurov prijatelj, ki pa je na poti tjakaj umrl. Na samem cerkvenem zboru pa je umrl tudi Bonaventura - 15. julija l274. Na ta dan se spominjamo njegovega godu.

Ko ga je Tomaž Akvinski nekoč vprašal, kje zajema misli za svoje prisrčne spise, je pokazal na križ: »To je moja knjiga in vrelec, iz katerega zajemam svoj nauk. Učim se Jezusa, in sicer Jezusa križanega.« Saj ni bil Bonaventura mož izrednih del in čudežev, bil pa je ves božji in je vse spreminjal v molitev. Geslo mu je bilo: »Edinemu Bogu čast in slava.« »Bila ga je zgolj ponižnost, sočutnost, usmiljenje, čistost in modrost; zaljšale so ga vse čednosti,« je rekel kardinal Peter Tarantaise v pogrebnem govoru.

Svetnik je zapisal tudi to misel: »Duhovna veselost je najzanesljivejše znamenje, da prebiva v nas božja milost.«

Nazaj na vrh