Z nagradami je vedno križ. Eni jih dobijo prezgodaj, drugi prepozno. Ob podelitvah se razvnamejo polemike, kdo si nagrade sploh ni zaslužil, kdo vse bi jo še moral dobiti, vedno se govori o lobiranjih, kuhinjah, pristranskosti žirij ... Redkokdaj smo vsi zadovoljni in se znamo veseliti z nagrajenci. Kaj šele, da bi bili prešerni, denimo ob največjem slovenskem kulturnem prazniku, ko se na osrednji proslavi podeljujejo najvišje nagrade na področju kulture – dve Prešernovi in nagrade Prešernovega sklada. Nagrada, ki je tako prestižna, da bi jo radi imeli tudi tisti oz. tista, ki so se ji nekdaj odrekli.

Pravzaprav se zadnjih štirinajst dni namesto z letošnjimi nagrajenci tako ali drugače ukvarjamo z osebo, ki je pred 23 leti na državni proslavi teatralno, na odru, zavrnila Prešernovo nagrado z besedami: »Nagrado seveda v celoti zavračam.« Brez pojasnila. Šele čez nekaj dni je razkrila, da jo je zmotil sonagrajenec p. Marko Rupnik, ki je nagrado dobil za poslika...