Leto svoje prakse med pripravo na duhovniško posvečenje, ki ga je prejel leta 2014 v Lvovu, je preživel v Sloveniji in odlično govori slovensko. Z njim smo se pogovarjali o tem, kako doživlja in spremlja dogajanje v svoji domovini.

Kako ste izvedeli za napad na Ukrajino?

Ko se prebudim, na zaslonu po navadi najprej vidim budilko, v četrtek pa sem najprej videl sporočila prijateljev in znancev, ki so mi začeli pisati že uro prej. V večini sporočil sta bili samo dve besedi: »Bombardirajo nas!« Potem sem že prebral, da bombardirajo večja mesta in da gre za napad na vso državo. 

Leta 2017 med Slovenci na srečanju Marijine vincencijanske mladine. FOTO: Osebni arhiv

V pogovoru približno pred enim mesecem ste rekli, da ne pričakujete ruskega napada.

Morda bi takrat kak politik rekel kaj drugače, jaz pa sem razmišljal kot duhovnik. Vedel sem, da je bila Ukrajina obdana z ruskimi vojaki, a upal sem, da se bodo stvari odvijale v smer miru. 

Imel sem priložnost prepotovati skoraj vso Ukrajino, ko sem vodil romanje relikvij sestre usmiljenke bl. Marte Wiecke, od severa do juga in od zahoda do vzhoda, in lahko povem, da je ukrajinski narod miren narod ki je v svoji zgodovini veliko pretrpel. 

Osem let sem preživel v Kijevu, ki je zibelka krščanstva za vzhodni del slovanskih narodov. V tem lepim mestu je sv. Vladimir Veliki (svetnik, ki ga častijo katoličani in pravoslavci) na bregu Dnjepra dal krstiti narod svoje države. 

Srce boli, ko ljudje morajo vse zapustiti.

Kot kristjan sem upal, da krščanska naroda istega izvora ne bosta prišla tako daleč narazen. Ker bistvo krščanstva je Ljubezen, ljubiti pomeni »ponujati odrešenje«.  Potem težko razumeš, da te pride brat kristjan »ljubit« z orožjem v rokah. 

Kako se bodo stvari zdaj rešile, ne vem. Zgodovina bo povedala. Vsekakor bomo kristjani morali ponovno začeti graditi. Veliko je že bolečine, še več se je bo občutilo v prihodnosti. In te rane bomo morali oskrbeti, biti ob strani vsakega in »ponujati mu odrešenje«.  

Z družino grkokatoliškega duhovnika na vzhodu Ukrajine ob romanju relikvij. FOTO: Osebni arhiv

Ste v stiku z domačimi?

Da. Veliko strahu je bilo zlasti v četrtek, ko so se zbudili v novi resničnosti. Moji domači so doma na Zahodu, blizu slovaške meje. Tam je precej mirno, bil pa je bombni napad na letališče v bližini Lvova, okoli 250 km bolj vzhodno. 

Seveda pa spremljajo stanje in zdaj so vojne razmere na območju vse države. Mama je učiteljica v šoli, ampak pouk je zdaj vsaj za 2 tedna odpovedan, šolo pa bodo začeli pripravljati za begunce, ki so že na poti z vzhoda države. Na splošno ni dober občutek, ko si tako daleč od domačih in je razumljivo, da me skrbi zanje.

Težko razumeš, da te pride brat kristjan »ljubit« z orožjem v rokah.

Ohranil sem stike s prijatelje, nekdanjimi sošolci, z mnogimi, ki sem jih spoznal v štirih letih, ko sem deloval v različnih ukrajinskih župnijah. Zdaj so se kar naenkrat znašli v vojni, v bombardiranju … na primer tisti v Harkovu, Odesi, Kijevu. Skrbi me zanje, to je nekaj krščanskega. 

Kaj pišejo? To, da jih je strah, da poslušajo medije, kaj naj storijo, da ljudje poskušajo pomagati drug drugemu, kako naj se organizirajo. In moram reči, da je vsega spoštovanja vredno, kako Ukrajinci to počnejo. Seveda, najhujše pa je stanje negotovosti. A vojna je vojna, ne vem, kako naj vam razložim pomen te besede … 

FOTO: Osebni arhiv

So vam povedali za konkretne situacije, v katerih so se znašli?

Predvsem je šok za vsakega. Zdaj je šele drugi dan (pogovor je bil v petek popoldne, op. M. P.). Ljudje so v strahu, večkrat na dan, ko zaslišijo sireno za letalski napad, bežijo v zaklonišče. Vsak se skuša znajti v novi situaciji, begunci, preseljenci, tudi duhovniki; pravijo, kako boleče je gledati, da nekdo mora vse zapustiti in se peljati stotine kilometrov proti zahodu, morda celo proti zahodni meji. 

Glede sobratov: vem, da vsi so ostali na svojih postojankah in pomagajo ljudem na vsak možen način. Ko sem gledal novice, sem prepoznal ulico v kraju Vorzel blizu Kijeva, po kateri smo se vozili na predavanja, ko sem bil v semenišču, in jo je zadela raketa. Prepoznal sem hišo neke družine, upam, da so živi ...

FOTO: Osebni arhiv

Lazaristi ste navzoči v več mestih po Ukrajini.

Da, imamo več hiš v Ukrajini. V Harkovu, kakih 30 km od ruske meje, so sobratje ostali na mestu z verniki. Ko se je ob štirih zjutraj začel napad, so bile razglašene vojne razmere. Dovoljeno se je voziti z lastnim avtomobilom, a nihče ne gre od doma, ker ne veš, kaj te doleti, saj spopadi trajajo ves čas. 

V Kijevu, kjer je provincialna hiša, sta ostala dva sobrata. Rekel bom: tam, kjer je sobrate doletela vojna, tam so ostali. Nekatere redovnice so se preselile v zahodni del Ukrajine. Marijine sestre, med njimi tudi Slovenke, so iz Kijeva šle na Zakarpatje. 

Imamo še hišo v Odesi in dve na Zahodu, eno na Zakarpatju in drugo v Sniatynu, pa tudi župnijo v Lvovu. V stiku sem z vizitatorjem: vojna ga je doletela v Lvovu, danes sva se že pogovarjala in tudi s sobrati smo se. Nihče ne ve, kaj bo prinesel jutri. Stanje se iz ure v uro spreminja, negotovost je popolna.

Najhujše je stanje negotovosti.

Kako lahko pomagamo Slovenci?

Slovenci imate zelo dobro, odprto srce in že dolgo pomagate. Rad bi rekel »Bog povrni« in »hvala«, ker ste že veliko storili za Ukrajino. Če smo kristjani, smo med seboj povezani predvsem prek pripravljenosti za pomoč. 

Mogoče težko vplivamo na nekatere stvari, in ne vemo, kaj bo prišlo, ampak ta izraz ljubezni, roka pomoči, je značilen za vsakogar, duhovnike in laike, posebej za ljudi, ki so v stiski. 

Prosim, da ste odprtega srca še naprej.

Tako da lahko prosim, da ste še naprej odprtega srca, posebej ko bo zdaj lahko prihajali begunci, ki bodo bežali pred vojno. Gotovo bo veliko ranjenih, bolnih, vojakov, civilistov tudi v Ukrajini in če se jim pomaga recimo preko Karitasa ali redovnih skupnosti – vse bo dobrodošlo. 

In to bo najboljši izraz krščanske ljubezni, to bo dejavni evangelij za tiste ljudi. Gotovo bodo različnih verskih skupnosti, narodnosti, govorili bodo različne jezike, kajti vojna ne izbira – a krščanski jezik ljubezni bo vsakemu razumljiv.