Služba bolniškega duhovnika ga krepi v zavedanju, kako krhko je naše življenje in kako nas bolezen oblikuje in tudi preoblikuje. Kljub mladosti ga jemljejo resno, pravi: »Po eni strani je moja mladost prednost, ker lahko hitro pridem, po drugi strani pa mi velikokrat rečejo, da bi lahko bil njihov vnuk.« Kako se je spopadel z novo nalogo, kako doživlja stiske bolnikov, katere zgodbe v prazničnem času so se ga najbolj dotaknile? O vsem tem in še več v iskrenem pogovoru za Družino.

Bolniška župnija je personalna (osebna) župnija, ki ni vezana na območje, temveč na bolnike in zaposlene v največjih bolnišnicah v Ljubljani – UKC Ljubljana, Onkološki inštitut in Bolnišnica dr. Petra Držaja.

Gospod Cunk, koliko »župljanov« ima vaša župnija? Koliko jih v povprečju dnevno obiščete?

Župnija ima okoli 4000 »župljanov«, približno 1500 postelj in nekaj več kot 2000 zaposlenih. Dnevno se na področju UKC Ljubljana in Onkološkega Inštituta izmenja okoli 10.000 ljudi. V povprečju dnevno obiščem do šest ljudi, včasih kakega več, včasih manj. Največ sem jih v enem dnevu obiskal 15. Pri tem se je pomembno zavedati, da v bolnišnično okolje ne vstopam ob jutranjih in dopoldanskih urah, ko potekajo vizite in zdravstveni proces, v času kosila in če se le da, tudi ne v času večerje. Če pa se nekdo poslavlja s tega sveta in potrebuje takojšnjo oskrbo, ura vsekakor ne igra svoje vloge. Bolnike obiščem tudi ponoči.

V kapeli UKC Ljubljana. FOTO: Tatjana Splichal

Službo bolniškega duhovnika opravljate od letošnjega avgusta, ko vas je na to mesto imenoval ljubljanski nadškof Zore. Kako ste sprejeli novo nalogo? 

Vsekakor me je odločitev nadškofa prijetno presenetila, saj nisem pričakoval tako hitre premestitve iz župnije Ljubljana – Sveti Križ, kjer sem kot kaplan deloval eno leto. Pravzaprav si sploh nisem znal predstavljati, kako poteka delo bolniškega duhovnika. Moja predhodnika, upokojeni duhovnik Miro Šlibar in p. Vladimir Predikaka, sta mi povedala najnujnejše, vendar je bilo premalo. Nikoli ne bom pozabil, kako sem šel z veseljem, a tudi strahom, na svojo prvo obveznost v bolnišnico. Nadškof mi je rekel, da je dobro, da grem s strahom, ker zaradi tega čutim še večjo odgovornost. In naj svojo človeškost ponesem med bolnike. Nelagodje je bilo tudi zaradi zavedanja, ker noben človek ne gre rad v bolnišnico. Prihaja pa po upanje, da bo šel zdrav domov.

Na obisku pri bolnici. FOTO: Osebni arhiv Anžeta Cunka

Tudi ko je situacija težka, je vedno prisotno upanje, da bo človek premagal bolezen. Ko pa se življenje izteka, se je treba prepustiti tudi temu in vstopiti v Božje naročje. Prvi dan v UKC je bil res »zanimiv«. Pred tem sem bil 12 dni na svetovnem dnevu mladih in srečanju s papežem Frančiškom v Lizboni. Po vrnitvi v župnijo me je takoj ponoči pričakal klic, da me nujno potrebujejo v UKC. Nadel sem si kolar in odhitel na klic dolžnosti. Skrbelo me je, kako se bom znašel po hodnikih, ali bom našel iz UKC na Infekcijsko kliniko itd … Ustavljal sem se in spraševal za pot. Vsi so mi radi priskočili na pomoč. Ko sem prvič stopil v sobo, me je bilo strah, saj sem šel med nepoznane ljudi. Niti nisem vedel, kaj lahko pričakujem, a strah je bil premagan takoj ob vstopu v sobo.

Ena od zaposlenih v UKC Ljubljana s prošnjo, da bi obiskal njenega bolnega očeta. FOTO: Tatjana Splichal

Najbrž je zmotna predstava, da se na vas obračajo le starejši?

Res je. Predstava, da zakrament bolniškega maziljenja potrebujejo zgolj starejši in odhajajoči z zemeljskega sveta, je seveda zmotna. Name se obračajo ljudje, ko izvedo za diagnozo ali pa nosečnice pred porodom, otroci, velikokrat pa bolniki, ki so na različnih posegih in prosijo za zakrament maziljenja in obhajila. Pokliče me zdravstveno in medicinsko osebje, velikokrat pa tudi svojci ali bolniki sami. Vsakomur poskušam razložiti, da zakrament maziljenja ni poslednji zakrament, temveč je zakrament ozdravljenja, ki nam daje moč, blagoslov in Božjo bližino, da v stiskah in preizkušnjah nismo sami, temveč je Bog z nami. Še posebej v trenutkih trpljenja, kajti kot pravi Paul Claudel: »Bog ni prišel, da bi nam odvzel trpljenje, ni prišel, da bi nam ga razložil, temveč je prišel, da bi ga napolnil s svojo navzočnostjo.«

Zakrament maziljenja ni poslednji zakrament, temveč je zakrament ozdravljenja, ki nam daje moč, blagoslov in Božjo bližino.

Za nami so božično-novoletni prazniki. Med prazniki velikokrat slišimo, da so stiske ljudi še večje kot sicer med letom. Ste tudi sami to zaznali v teh prazničnih dneh? S kakšnimi strahovi se soočajo bolniki?

V prazničnih dneh smo ljudje veliko bolj občutljivi, rahločutni in razneženi, zato se v nas stiske še bolj povečajo, predvsem pri bolnikih, ki vedo, da praznike ne bodo mogli preživeti v krogu svojih najdražjih, doma, kjer se najbolje počutijo. Pa vendar, na žalost ne vsi. Zgodi se tudi, da potožijo, da ne bi še šli domov, ker je mogoče stiska doma še večja. A kljub vsemu upanje, ki po pregovoru umre zadnje, vedno obstaja. Želimo si zdravja in dobrega okrevanja, in pri tem nam je bolniško maziljenje lahko v veliko pomoč in uteho.

Kako jih, ko vam zaupajo svoje stiske, poskušate ohrabriti, jim dati upanje in prenesti veselo sporočilo evangelija?

Poskušam jih ohrabriti z Božjo besedo, kjer dobimo upanje, da življenje ni posuto s cvetjem, temveč s trnjem in osatom, a iz trnja zraste cvet (vrtnica). Dam jim tudi upanje, da so v bolnišnico prišli v dobre roke, da zaupajo vsemu osebju, ki bo vse postorilo po svojih najboljših močeh. Ljudi poskušam ozaveščati, da zdravniki in ostalo osebje delajo dobro ter naj jim zaupajo, kajti sami si ne morejo ali ne znajo več pomagati. Zdravnikom in ostalemu osebju pa konec koncev zaupamo vse, kar imamo, lastno življenje. In na vse to zaupanje kličemo še Božjega blagoslova od Zdravnika vseh zdravnikov.

Bolniški duhovnik med bolnike prinaša »Zdravnika vseh zdravnikov«. FOTO: Tatjana Splichal

Se vas je kakšna zgodba v tem prazničnem obdobju, ko ste nekomu prinesli Jezusa v bolnišnico, še posebej dotaknila? 

V tem prazničnem obdobju se me je še posebej dotaknila zgodba dveh malih novorojenčkov. Klicali so me za krst osem dni starega fantka, ki se v porodnišnici bori za svoje življenje. Dobrih 14 dni nazaj pa sem krstil tudi fantka, ki mu niso obetali ravno svetle prihodnosti. Spomnil sem se nanj in se pri osebju pozanimal, kako je z njim. Odgovorili so mi, da je pravi mali božični čudež, da lepo raste in se razvija. Takšne zgodbe mi še posebej ogrejejo srce in se Gospodu zahvalim za vse, kar dela med nami in da lahko to vidim na lastne oči, seveda če jih imam pravilno odprte. Gospod vsak dan znova dela čudeže v naših življenjih, le potrebno jih je videti z odprtim srcem.

Kakšna je sicer reakcija ostalih pacientov v sobi, ko vidijo, da ste kot duhovnik prišli k določenemu bolniku, ki se mu izteka zemeljska pot? Nagovorite tudi njih, čeprav vas niso poklicali? Ali tudi sami izrazijo željo, da želijo prejeti zakramente?

Zaenkrat se mi v sobi še ni pripetilo, da bi bil kdo nejevoljen, ker je na obisk prišel duhovnik. Ravno obratno, kar nekajkrat se mi je zgodilo, da so potem še ostali v sobi izrazili željo, da bi prejeli zakramente. Po navadi vse lepo pozdravim, ko vstopim v sobo, nato pa, ko z določenim bolnikom moliva, poslušam ali še kdo moli, opazim ali se je še kdo pokrižal in takrat jih nagovorim s spodbudo, da bi prejeli zakramente. In velikokrat se zelo lepo odzovejo. Pa vendar ni vedno vse tako lahko, kot se to morda vidi na prvi pogled. Potrebna sta obilica mere potrpežljivosti in seveda kanček dobre volje. Nasmeh je pomemben del v dialogu, saj nas vedno razbremeni in nam prikliče dobro voljo in iskre v očeh. Spomnim se gospe, ki me je prosila za prejem zakramentov in na koncu dodala, da od birme ni prestopila praga cerkve, a sedaj je čas, da se spravi z Bogom in ga pokliče nazaj v svoje življenje. Tudi s takšnimi zgodbami se srečujem in vidim, kako Bog na skrivnosten način deluje v življenju vsakega izmed nas.

»Nasmeh je pomemben del v dialogu, saj nas vedno razbremeni in nam prikliče dobro voljo in iskre v očeh.« FOTO: Tatjana Splichal

Se kdaj zgodi, da h kateremu bolniku zaradi objektivnih razlogov ne pridete pravočasno? Kaj storite v takšnih primerih, ko se je bolniku ob vašem prihodu že iztekla zadnja ura?

Včasih se zgodi, da zaradi različnih objektivnih razlogov ne morem pravočasno priti do umirajočega. Največkrat se to zgodi, če imam klic na dva različna konca, ali v UKC ali v bolnišnico Petra Držaja, ki je v Šiški in takrat zaradi prometnega zamaška ne morem pravočasno priti, predvsem pa ne morem biti na dveh mestih hkrati. Takrat se odločim, da grem k tistemu, ki mi je trenutno bližji po lokaciji. Zdravstvenemu osebju se opravičim, povem objektivne razloge in prosim, če me lahko počakajo, da lahko pridem tudi do pokojnega, pri katerem opravim molitve. Če sta do dve uri po smrti, pokojnega tudi pogojno mazilim. Hvala Bogu, sem vedno naletel na razumevajoče osebje in tudi svojce, saj si v takih trenutkih takoj želimo obiska duhovnika in Božje bližine.

Gospod vsak dan znova dela čudeže v naših življenjih, le potrebno jih je videti z odprtim srcem.

Zgodi pa se tudi kopica zabavnih stvari. Denimo, klicali so me, naj hitro pridem do gospe, ki da je že čisto pri koncu. Ko sem prišel tja, pa je pojedla zajtrk in se čisto normalno pogovarjala z mano. Pa primer gospoda, ki naj bi se mu tudi iztekale zadnje zemeljske ure, pa me je s širokim nasmehom vabil na »šnopc«, ko bo prišel domov. Zanimivi pa so tudi pogovori z dementnimi in zbeganimi bolniki. Z nekaterimi »parkiram avto«, preganjam gusarje, jim pomagam pobegniti pred ugrabitvijo … Prilagodim se njihovemu stanju in jih ne prepričujem v druge stvari … Rečem jim, da bova zmolila, pa se bodo rešili … Vesel sem, da mi ljudje zaupajo, se odprejo in so hvaležni za vse upanje in tolažbo. Kljub mladosti me jemljejo resno. Po eni strani je moja mladost prednost, ker lahko hitro pridem, po drugi strani pa mi velikokrat rečejo, da bi lahko bil njihov vnuk.

Moč za delo črpa tudi iz prebrane Božje besede. FOTO: Tatjana Splichal

Kako vas služba bolniškega duhovnika oblikuje kot človeka? Kako sami pri sebi predelate stvari, saj vseskozi hodite po črti med življenjem in smrtjo?

Služba bolniškega duhovnika me zelo oblikuje tudi kot človeka, predvsem da se zavem, kako krhko je naše življenje in kako nas bolezen oblikuje in tudi preoblikuje. V ospredje mi še bolj stopa molitev, ki jo imenujem POZIV (Prepuščam, Odpuščam, Zaupam, Izročam, Verujem), ter hvaležnost, da sem lahko ob ljudeh, ki potrebujejo pomoč, ki potrebujejo Božji dotik in bližino. Zavedam se, da me izkušnje, ki jih dobivam znotraj bolnišničnega okolja, lahko izgrajujejo v skromnosti, preprostosti in ponižnosti, predvsem pa si tudi dovoliti tiste zdrave mere občutljivosti in sočutnosti, ki jo izražamo kot človek človeku. Kadar se me zgodbe preveč dotaknejo, potrebujem odmik. Takrat vzamem v roke rožni venec in grem na sprehod ali pred Najsvetejše, zaidem pa tudi v fitnes, kjer si naberem novih telesnih moči.