Emanuela Žerdin. FOTO: Tatjana Splichal.


Celoten pogovor s sestro Emanuelo si preberite v novi številki revije Cerkev danes (02/2021).

Zakaj se bojimo smrti?

Ker smo ustvarjeni za življenje. Izkušnjo smrti doživimo samo enkrat in končno, ne moremo te izkušnje niti ponoviti niti o njej razpravljati, a vsega neznanega in nepreverjenega nas je strah.

Do kakšnih zlorab lahko prihaja pri nemočnih starejših? Kako bi to lahko preprečili?

Starejši niso več produktivni, ne delajo in ne prinašajo ničesar za rast gospodarstva. Ker se vse bolj uveljavlja »kultura uživanja« in individualizma, družba in družine pogosto ne vedo, kaj s starimi.

Zato so mnogokrat zanemarjeni in izkoriščani, ne gleda se nanje kot na ljudi s človeškim dostojanstvom; so odrinjeni in predvsem popredmeteni.

Samo, če bomo spet začeli ljudi ceniti zato, ker so ljudje, za nas kristjane pa predvsem Božji otroci, ustvarjeni po Božji podobi, bomo v ostarelih ljudeh videli tudi njihovo dušo in srce.

Za kaj takega bo poleg strokovnosti nujno potrebno še sočutje in ljubezen do bližnjega.

Kakšen pristop, besede uporabiti pri umirajočem?

Umirajočega je potrebno najprej predvsem poslušati, mu pustiti, da sam pove ali pokaže, kaj potrebuje. Naučiti se moramo razumeti besedno in nebesedno govorico. Včasih je dovolj čisto navaden pogovor, da umirajoči izrazi skozi navadne besede svoj strah, stisko ali potrebo po pomoči.

Najprej moramo v sebi premagati strah pred obiskom umirajočega, prav tako pa ponižno priznati, da ne vemo vsega, da smo tudi sami žalostni in otožni ob slovesu.

Konkretno, bolnik vpraša: Ali bom umrl? Mi vemo, da bo umrl, in to kmalu, a mu ne moremo tega reči, obenem pa ne smemo lagati in zanikati.

Lahko mirno vprašamo nazaj: Zakaj to pravite? Ali se tako slabo počutite? Zakaj mi to govorite?

Če odgovorimo, kot smo navajeni: Oh ne, nihče ne ve, kdaj bo umrl, mogoče jaz prej kot vi – prekinemo pogovor in se bolnik zapre.


FOTO: Tatjana Splichal.

Kakor ravnati, ko bolnik prosi za evtanazijo?

Najvažnejše pravilo – ne obsojati, niti ga s kakšnimi verskimi razlogi poskušati odvrniti od namere! Predvsem mu dovoliti, da nam pojasni, zakaj, ali še boljše, da sam v sebi najde odgovor.

Večina bolnikov se za evtanazijo odloči zaradi drugih – da jim ne bi bili v breme, da jih ne bi obremenjevali, druga polovica pa navadno zato, ker niso pripravljeni sprejeti pomoči od drugih. Seveda so tu še bolečine ali pa nesmisel hudega trpljenja.
Mislim, da tudi takega bolnika ne smemo zapustiti, da moramo biti ob njem. Tako mu pokažemo svoje sočutje, spoštovanje.

V hospicu nam je takoj po prihodu visoko izobražena žena povedala, kako si je že vse pripravila za evtanazijo v Švici. Ko pa je pristala pri nas, se je umirila in zadnji mesec svojega življenja preživela v čudovitem medsebojnem sožitju z vso svojo družino.

Njen mož mi je povedal, da mu je pred smrtjo zaupala, da je bil ta zadnji mesec nekaj najlepšega v njenem življenju.

Ali bi nam zaupali kakšen dogodek ob umirajočem, ki se vas je še posebej dotaknil?

Veliko zgodb hranim v svojem srcu, saj, kot je rojstvo otroka edinstven neponovljiv dogodek, tako je tudi vsaka smrt edinstvena, neponovljiva.

Mogoče je to umiranje mlade matere muslimanke iz Bosne, ki je bila preprosta kmečka žena, a je v očeh nas, ki smo bili ob njeni smrti, prava svetnica. Ona je svojim otrokom napisala poslovilna pisma, se pogovorila z možem o svoji smrti, čudovito mirno sprejela dejstvo, da mora vse pustiti in oditi k svojemu Bogu ...

Ali pa smrt očeta, ki je svojim hčeram naročil, da zjutraj ob sedmih pridejo na obisk, in potem v njihovi navzočnosti odšel v večnost ...

Ali pa visoki uslužbenec komunist v nekdanji vojski, ki je želel, da mu ob smrti drži prižgano svečo sestra redovnica, podoba in zveza z Bogom ...


Celoten intervju je bil najprej objavljen v reviji Cerkev danes (02/2021). Revijo lahko prelistate TUKAJ.

Komentarji s. Emanuele Žerdin:
- Upati si zaupati
- Sveto sredi sveta
- Kje je zdaj on, ki se je rodil na božič?
- Hrepenenje po bližini
- Dobro na nasprotni strani