Avtorja knjige Nekoč je obstajal Boliunz sta Silvester Metlika in Stojan Glavina.

Nekoč je bila majhna vas na obrobju velikega mesta pri morju. V njej je bil izvir bistre vode, ki je ni nikoli zmanjkalo, niti v najhujši suši ne, zato so ga rimski inženirji izbrali kot najpomembnejši vodovod za Trst. Časi pa so minevali in izvir je usahnil.

Vas se je imenovala Boliunz, Bolunz, B'lunc, Boljunec, ali po italijansko Bagnoli della Rosandra.


Pogled proti Boljuncu in z industrijskimi objekti pozidanim boljunškim poljem. Foto: Ivo Žajdela


Raznarodovanje Slovencev v vaseh okoli Trsta

Vas Boljunec je bila v preteklih desetletjih, kot vse okoliške vasi Trsta, žrtvovana za pozidavo industrijskih objektov. Če so Boljunčani, Slovenci, nekoč pasi na velikem polju pod vasjo, tam že nekaj časa stojijo velike tovarniške hale.

Ta knjiga, ki so jo avtorji ustvarjali z veliko vnemo, se posveča starim krajevnim imenom, ki se ne uporabljajo več in tonejo v pozabo, in obenem prinaša tudi redko slikovno gradivo minulih časov, shranjeno v domačih družinskih zbirkah in raznih arhivih v Trstu, zato bo nedvomno omogočila novim rodovom oživiti delček zgodovine tega zanimivega območja.


Pogled na dolino Glinščice. Foto: Ivo Žajdela


Oris ledinskih območij in njihova razlaga

Knjiga se začenja z mejami boljunskega ozemlja, se pravi z opisom mej katastrske občine Boljunec iz leta 1820, v katerem so poleg toponimov zapisani vsi mejni kamni, ki jim že več let sledi in zanje skrbi sovaščan Stojan Glavina iz Gornjega konca.

Oris ledinskih območij in njihova razlaga, kjer je ta sploh mogoča, sledita opisu mej in se začneta v središču vasi in, začenši z osrednjo Gorico (središče kraja), jemljeta v pretres vse toponime zgodovinsko naseljenega vaškega jedra.

Tu se razpre pogled na sosednja območja, kjer so se nekoč širile poljedelske površine v najbližjem krogu vasi, tja do brd na južni strani boljunske ravnice, kjer se danes kopičijo nove gradnje in dvigajo okopi tovarne Velikih motorjev, ki je »pogoltnila« nekdanje ledine.


Središče Boljunca nekoč.


Popis in razlaga ledin po boljunski občini

Od tod dalje besedilo poskakuje od Koromačnika navzdol do Mujbrd, Lakotišč in Val, danes poraščenih z ogromnimi naftnimi rezervoarji, in objame boljunsko ravnico po zahodni strani do Zaboljunca, kar pomeni, da popisuje ledine na južni in zahodni strani boljunske občine.

Nato opis zavije v sotesko, ki ji domačini pravijo Klinšca (Glinščica, po italijansko Val Rosandra), se pomudi v Gornjem koncu, nato obravnava še imena skal in vrhov ter se z vzpetin prevesi do ravnega in poglobljenega sveta v nižini.

Nazadnje knjiga obravnava vodovje, od Klinšce oziroma poknjižene Glinščice in njenih tolmunov do manjših potokov in hudournikov, izvirov, stoječih vod in umetno zgrajenih zbiralnikov.


Boljunec in pred njim z industrijo pozidana zemlja Slovencev.


Knjiga – spomenik izginjajoči slovenščini na tržaškem

Nekoč je obstajal Boliunz je zelo pomembna knjiga. Avtorja sta zbrala in v njej objavila zelo veliko opisov, razlag in pojasnil, zdi se, da vsakega kotička vasi Boljunec in njene okolice.

Poleg ledinskih imen in drugih poimenovanj sta prikazala tudi kaj je pred mnogimi desetletji tam bilo, na primer obdelovalne površine in pašniki, ki jih danes več ni, ker so pozidani.

V vas in okolico so se priselili tujci, Italijani, ki za stara poimenovanja ne vedo. Glavna vrednost knjige je zato v tem, da sta avtorja z njo zadnji hip iztrgala pozabi neverjetno množico lokalnih poimenovanj (tudi ledinskih imen), ki jih že nekaj časa nihče več ne uporablja. V imenih in besedah pa se skriva tudi bogastvo slovenskega jezika. Knjiga je zato neprecenljiva za mnoge, ki bodo kdaj preučevali kraj in slovenska poimenovanja v njem.